Tiskane izdaje
Ko se je začela kriza – gotovo že prej, a ob nekajodstotni stopnji brezposelnosti pač nismo bili preveč pozorni na to –, smo začeli na glas govoriti o tem, da izobražujemo preveč družboslovcev. Njih so podjetja zaradi zmanjševanja stroškov najprej postavila pred vrata, o konkretnejšem zaposlovanju v naslednjih letih pa ni bilo govora.
Hkrati so na trg dela – resnici na ljubo preveč na zavod za zaposlovanje – prihajale nove generacije. Glas tistih, ki so opozarjali, da bi bilo smiselno, če bi se mladi bolj usmerjali v tehnične poklice, večinoma ni dosegel pravih ušes. In tako je minilo nekaj let. Zdaj smo se skupaj s kupci v tujini izkopali iz krize, trg dela je oživel. A ni več takšen, kakršen je bil.
Mnogi, ki so krizo previharili brez praske in že dvajseto ali pa trideseto leto delajo za isto podjetje in pri svojem delu uporabljajo enaka orodja, tega niti ne opazijo. In se ob navedbah, da se bodo delodajalci v Sloveniji že v nekaj letih znašli v velikih težavah, ker ne bodo dobili ustreznih delavcev, nasmihajo. Saj imamo še 100.000 brezposelnih. Odlično se zdi, da bodo delodajalci v prihodnji polovici leta iskali 20.000 delavcev in odprli 9000 novih delovnih mest – brezposelni bodo imeli kar nekaj zaposlitvenih priložnosti. No, ja …
Marsikomu, ki, denimo, desetletje ni iskal nove službe in bi odprl katerega od portalov z zaposlitvenimi oglasi, bi verjetno samozavest kar hitro zlezla pod pas. Včasih smo že iz naziva (vsakega) delovnega mesta lahko razbrali, kakšen kader išče delodajalec, zdaj pa pogosto tega ni mogoče ugotoviti niti po opisu del – razen če si strokovnjak na tistem področju. Brez znanja enega tujega jezika – najraje nemščine, ki pri nas veselo izginja iz tehniških učnih programov –, še raje pa dveh skoraj ni mogoče dobiti niti povabila na razgovor. In seveda je treba biti računalniško pismen. Tu imamo v Sloveniji veliko težavo.
A osnove ponavadi niso dovolj, malce programiranja je že dobro poznati. Potem so tu še mehke veščine, na primer sposobnost dela v ekipi, samoiniciativnost, zavzetost – to je za mnoge zahtevneje, kot se sliši. Toliko omejitev, pa glavnih vzrokov, zaradi katerih ima vsako tretje podjetje v Sloveniji težave pri iskanju ustreznih kandidatov, še nismo navedli. To so specifična poklicna znanja, ustrezna izobrazba in delovne izkušnje. Polovica delodajalcev ima težave zaradi zadnjega.
In to nakazuje, da desettisoči brezposelnih, sploh družboslovcev, pa naj bodo še tako sposobni in delavni, ne bodo kar čez noč dobili priložnosti v panogah, kjer krvavo iščejo kadre. Nekateri bi delali tudi v proizvodnji, a se jih menda podjetja otepajo, ker so preveč izobraženi, in še vse drugo, kar pride raven. Poznamo tudi primere, ko so se prekvalificirali, a še vedno ostajajo pred delodajalčevimi vrati, ker pač nimajo izkušenj.
Za to, da nekdo brez delovne prakse lahko samostojno opravlja neko delo, potrebuje leto dni učenja, pravijo v podjetjih. In za zdaj za dolgoročno popolnitev delovnih mest štipendirajo, usposabljajo prihajajoče generacije in upajo na sistemske ukrepe, kot je vajeništvo. Kratkoročno pa je tekma za usposobljene delavce neizogibna. Veliko, a še vedno premalo delodajalcev se zaveda, kako pomembno vlogo imata pri tem odnos do zaposlenih in delovne razmere.
