Brez evforije

Po petkovih jasnih stališčih iz Berlina so podobna, vendar ne tako odločna, prišla tudi iz Bruslja. Očitno je, da so tudi v ključnih evropskih prestolnicah prepričani, tako kot Slovenija, da je treba odločitve sodišč spoštovati. Če je v tem primeru to mednarodno sodišče, je takšna drža še pomembnejša, ker gre za stališče širše skupnosti, kjer je spoštovanje pravil bistvena civilizacijska pridobitev, to pa omogoča dobre medsosedske odnose in prava prijateljstva med narodi. Pri tem ni nepomembno, da je sodba arbitražnega sodišča o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško od četrtka del mednarodnega prava.

Po sporočilih iz Berlina in Bruslja se je Hrvaška znašla v slepi ulici, osamljena, a ne povsem izgubljena, saj se v svojem vztrajanju in ignoriranju arbitražnega sodišča opira na mlačno podporo ZDA. Morda se bo komu v Sloveniji zdelo dobro, da je naša južna soseda s svojo nespametno politiko do Slovenije zabredla v močvirje, a četudi bi to lahko bilo na prvi pogled res, ni vzrok za slavje. Hrvaška, kakršna že je, ostaja soseda Slovenije in brez njenega sodelovanja ni mogoče rešiti nobenega sosedskega problema. In kot smo se že naučili iz obdobja sklepanja sporazuma o arbitražnem sodišču, potrebuje naša južna soseda tudi zunanje spodbude, da se njena politika spametuje in začne ravnati vsaj približno razumno.

Zato je zdaj čas za trdo delo in ne evforične izjave, da je Evropa na naši strani. Čas je za potrpežljivost in dobre živce, predvsem pa za iskanje poti do rešitve, ki bi Hrvaški omogočila častni umik iz klobčiča, v katerega se je sama zapletla. Naša južna soseda pa bo imela tokrat lepo priložnost dokazati, da misli resno, ko govori, da ima s Slovenijo dobre sosedske in prijateljske odnose. Lepo, da tako pravi, a to naj tudi dokaže z dejanji.