Brez odličnosti, v čakalnici politične kulture
Vedno znova smo zgroženi nad tem, da se vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja v temeljni strukturi odločanja ljudi ni spremenilo tako rekoč nič.
Odpri galerijo
Trije župani – Janković, Kangler in Popovič – s svojimi uspešnimi kandidaturami dokazujejo, kje na lestvici politične kulture je Slovenija. FOTO: Tadej Regent/Delo
Kako je mogoče, da so ljudje na letošnjih lokalnih volitvah med drugimi tako prepričljivo volili tudi ljudi, ki so se z utemeljenimi razlogi znašli v kazenskih sodnih procesih? V mislih imamo najmanj volitve v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Argument v zagovor takšnih ljudi in politikov je klasičen: nihče ni kriv, dokler se njegova krivda ne dokaže na sodišču. Toda pojem politične kulture te stvari zajema precej širše. Ne govori le o neposredni politiki in igri položajev oziroma moči, mogoče tudi o družbenem bontonu, predvsem pa o družbeni kulturi, ki se vrti okrog nje.
Posebno nazorna je debata lahko na primeru ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki se je še tudi po absolutni zmagi v prvem krogu skliceval prav na bonton, povezan s političnimi držami Ljubljančanov. Rekel je, da niso nestrpni, da ne dovolijo žaljivega govora, da so svobodoljubni, svobodomiselni, levosredinski in da ne prenesejo nikakršnih – niti fizičnih niti duhovnih – žic oziroma ograj okrog svojega mesta. Zato so volili njega.
Obtožbe, ki so predmet številnih sodnih postopkov, so bile in so še proti Jankoviću precej resne: šlo naj bi za sum pranja denarja v zadevi Stožice, za navidezno pogodbo s podjetjem Grep, kar naj bi vodilo v oškodovanje bank in sredstev EU. Pred tem so mu očitali nečednosti pri prodaji delnic Mercatorja, tudi fiktivne posle v korist svojih sinov. Veliko je bilo teh obtožb, za zelo sporno naj bi veljalo, da je v zameno za spolne usluge farmacevtki zagotovil službo v Lekarni Ljubljana. Janković je bil na letošnjih volitvah za župana izvoljen z veliko večino glasov volivcev.
Potem imamo tu mariborskega županskega kandidata Franca Kanglerja. Nekdanji župan ni bil obsojen in krivda na primer v zadevi Toplarna, kjer naj bi pri menjavi zemljišč zlorabil položaj, mu ni bila dokazana. Toda za javnost pomemben podatek je tudi to, da je bila taktika obrambe tako »uspešna«, da je zadeva skoraj zastarala, kajti okrajnemu sodišču vse od leta 2013 ni uspelo izpeljati glavne obravnave. Izločali so sodnike, niso se udeleževali obravnav, končno je sodnik po medijskih navedbah povedal, da je bila obtožnica napisana tako slabo, da je sam nikoli ne bi podpisal. Problem torej ni bil, da župan Kangler ne bi zagrešil očitanih nečednosti, temveč da v obtožnici sploh ni bilo navedeno, kdaj naj bi se kaznivo dejanje zgodilo in na kakšen način naj bi ga Kangler izpeljal.
Tretji je primer koprskega župana Borisa Popoviča. Bilj je obtožen sporne občinske prodaje zemljišča v zadevi Serming in sodišču je po desetih letih uspelo »ujeti« absolutni zastaralni rok.
V vseh teh zadevah, ki smo jih opisali pri treh županih, enem že izvoljenem, dva pa gresta v drugi krog volitev, gre za vzorec, v katerem lahko resno dvomimo o moralni integriteti obtoženih. Drugače rečeno, dejstvo, da so bili oproščeni, ni pripomoglo k odpravi dvomov o obstoju njihove povezave z očitanimi dejanji. Pripomoglo pa je k utrjevanju teze, da ljudje veljajo za nedolžne, dokler jim krivda ni dokazana. Med »dokazano krivdo« in »stanjem nedolžnosti«, če formalni postopek ni pripeljal v dokaz o krivdi, se nahaja polje politične kulture. Na mnogo vstopnih točkah bi jo lahko poenačili z družbeno kulturo.
Čeprav je pojem politične kulture sorazmerno mlad in je vezan na zahodne demokracije, kljub vsemu zmore spregovoriti o družbenih vrednotah ali pokazati na njihovo umanjkanje. Letošnje slovenske lokalne volitve, če položimo roko na srce, v pomenih politične drže – bolj kot vsebine – niso bile nič kaj drugačne od državnozborskih, in to ne le zadnjih, temveč vseh doslej. Toda to ne spremeni dejstva, da smo vedno znova zgroženi nad tem, da se vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja, torej ko smo prišli do zametkov nekakšnih demokratičnih volitev, v temeljni strukturi odločanja ljudi ni spremenilo tako rekoč nič.
Od tedaj pa do danes ljudje v svoji percepciji večinoma ne vzpostavijo prave razlike med politično ideologijo in politično kulturo. V različnih državah se politična kultura razlikuje predvsem po kriteriju, koliko ljudje hočejo participirati pri družbenih in političnih zadevah in koliko se zavedajo, da to neposredno vpliva na njihovo življenje. Mogoče je ena od pomembnih postavk tradicija demokracije, tudi državništva in profesionalnih uradniških struktur, ki so povezane z njo. Za najpomembnejše bi imeli v ljudsko zavest vkodirano ločitev vej oblasti, h kateri spada tudi temeljno spoštovanje sodstva v državi, ki je formalno ustavna in demokratična. Slovenija naj bi to bila.
Trije omenjeni župani – Janković, Kangler in Popovič – s svojimi uspešnimi kandidaturami dokazujejo, kje na lestvici politične kulture je Slovenija. Politični interesenti in pretendenti na moč in oblast so uspeli v trojem: da so ljudi aktivirali v njihovi pasivnosti, češ, saj se nič ne da spremeniti, volil bom manjše zlo, za tiste, ki znajo udariti po mizi in napraviti red. Drugič, da jim je uspelo ljudem podtakniti mit uspešnosti in učinkovitosti in eno dobro lastnost upravljavca (ali dobrega gospodarja) generalizirati na vsa družbena področja. In tretjič, da jim je uspelo v ljudeh spodbuditi skepso do moralne presoje, ki bi morala biti delujoča med slabim dejanjem nekoga in formalno končno obsodbo na sodišču.
Drugače povedano, v dobri demokraciji nekdo, ki v eni pomembni, kaj šele v več pomembnih zadevah pride v pravnomočni sodni postopek, na javnem političnem prizorišču nima več kaj iskati. V primeru Zorana Jankovića, ljubljanskega župana, je stvar najbolj nazorna. Poanta njegove zmage ni le v njegovi osebni zgodbi in moralni sodbi o njej, bolj in predvsem je v sodbi o volivcih in logiki, ki jih je vodila. Najprej je prevladal utilitarni vidik, ki je materialno uspešnost in videz mesta postavil nad vrednote demokracije in nad tovrstno ustavno atmosfero. Drugič, in to je zavržno, pa je v njegovi osebi spet prevladal antijanševski sindrom spopada med levico in desnico, v katerem v Ljubljani vedno zmaga »levica«, ki to ni. Prav Ljubljana je dokaz, kako malo od levega je ostalo v splošno sprejetem dihalnem okolju neoliberalizma in kako si to »levo« roke pere pod grožnjo apokaliptične desnice.
Takšne razmere so, prvič, naravni teren za prihodnje populizme in, drugič, strup za uničevanje tiste politične kulture, ki stavi na participacijo ljudi, kajti v imenu demokracije krepijo politične monopole, ti pa so v tovrstnih državnih okoljih ponavadi predvsem alibi za kapitalske monopole, za tiho razslojevanje ljudi in za realno blokiranje demokratičnih mehanizmov v imenu demokracije.
Posebno nazorna je debata lahko na primeru ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki se je še tudi po absolutni zmagi v prvem krogu skliceval prav na bonton, povezan s političnimi držami Ljubljančanov. Rekel je, da niso nestrpni, da ne dovolijo žaljivega govora, da so svobodoljubni, svobodomiselni, levosredinski in da ne prenesejo nikakršnih – niti fizičnih niti duhovnih – žic oziroma ograj okrog svojega mesta. Zato so volili njega.
Obtožbe, ki so predmet številnih sodnih postopkov, so bile in so še proti Jankoviću precej resne: šlo naj bi za sum pranja denarja v zadevi Stožice, za navidezno pogodbo s podjetjem Grep, kar naj bi vodilo v oškodovanje bank in sredstev EU. Pred tem so mu očitali nečednosti pri prodaji delnic Mercatorja, tudi fiktivne posle v korist svojih sinov. Veliko je bilo teh obtožb, za zelo sporno naj bi veljalo, da je v zameno za spolne usluge farmacevtki zagotovil službo v Lekarni Ljubljana. Janković je bil na letošnjih volitvah za župana izvoljen z veliko večino glasov volivcev.
Med dokazano krivdo in stanjem delolžnosti se nahaja polje politične kulture.
Potem imamo tu mariborskega županskega kandidata Franca Kanglerja. Nekdanji župan ni bil obsojen in krivda na primer v zadevi Toplarna, kjer naj bi pri menjavi zemljišč zlorabil položaj, mu ni bila dokazana. Toda za javnost pomemben podatek je tudi to, da je bila taktika obrambe tako »uspešna«, da je zadeva skoraj zastarala, kajti okrajnemu sodišču vse od leta 2013 ni uspelo izpeljati glavne obravnave. Izločali so sodnike, niso se udeleževali obravnav, končno je sodnik po medijskih navedbah povedal, da je bila obtožnica napisana tako slabo, da je sam nikoli ne bi podpisal. Problem torej ni bil, da župan Kangler ne bi zagrešil očitanih nečednosti, temveč da v obtožnici sploh ni bilo navedeno, kdaj naj bi se kaznivo dejanje zgodilo in na kakšen način naj bi ga Kangler izpeljal.
Tretji je primer koprskega župana Borisa Popoviča. Bilj je obtožen sporne občinske prodaje zemljišča v zadevi Serming in sodišču je po desetih letih uspelo »ujeti« absolutni zastaralni rok.
V vseh teh zadevah, ki smo jih opisali pri treh županih, enem že izvoljenem, dva pa gresta v drugi krog volitev, gre za vzorec, v katerem lahko resno dvomimo o moralni integriteti obtoženih. Drugače rečeno, dejstvo, da so bili oproščeni, ni pripomoglo k odpravi dvomov o obstoju njihove povezave z očitanimi dejanji. Pripomoglo pa je k utrjevanju teze, da ljudje veljajo za nedolžne, dokler jim krivda ni dokazana. Med »dokazano krivdo« in »stanjem nedolžnosti«, če formalni postopek ni pripeljal v dokaz o krivdi, se nahaja polje politične kulture. Na mnogo vstopnih točkah bi jo lahko poenačili z družbeno kulturo.
Čeprav je pojem politične kulture sorazmerno mlad in je vezan na zahodne demokracije, kljub vsemu zmore spregovoriti o družbenih vrednotah ali pokazati na njihovo umanjkanje. Letošnje slovenske lokalne volitve, če položimo roko na srce, v pomenih politične drže – bolj kot vsebine – niso bile nič kaj drugačne od državnozborskih, in to ne le zadnjih, temveč vseh doslej. Toda to ne spremeni dejstva, da smo vedno znova zgroženi nad tem, da se vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja, torej ko smo prišli do zametkov nekakšnih demokratičnih volitev, v temeljni strukturi odločanja ljudi ni spremenilo tako rekoč nič.
Čeprav je pojem politične kulture sorazmerno mlad in je vezan na zahodne demokracije, kljub vsemu zmore spregovoriti o družbenih vrednotah ali pokazati na njihovo umanjkanje. FOTO: Jože Suhadolnik
Od tedaj pa do danes ljudje v svoji percepciji večinoma ne vzpostavijo prave razlike med politično ideologijo in politično kulturo. V različnih državah se politična kultura razlikuje predvsem po kriteriju, koliko ljudje hočejo participirati pri družbenih in političnih zadevah in koliko se zavedajo, da to neposredno vpliva na njihovo življenje. Mogoče je ena od pomembnih postavk tradicija demokracije, tudi državništva in profesionalnih uradniških struktur, ki so povezane z njo. Za najpomembnejše bi imeli v ljudsko zavest vkodirano ločitev vej oblasti, h kateri spada tudi temeljno spoštovanje sodstva v državi, ki je formalno ustavna in demokratična. Slovenija naj bi to bila.
Trije omenjeni župani – Janković, Kangler in Popovič – s svojimi uspešnimi kandidaturami dokazujejo, kje na lestvici politične kulture je Slovenija. Politični interesenti in pretendenti na moč in oblast so uspeli v trojem: da so ljudi aktivirali v njihovi pasivnosti, češ, saj se nič ne da spremeniti, volil bom manjše zlo, za tiste, ki znajo udariti po mizi in napraviti red. Drugič, da jim je uspelo ljudem podtakniti mit uspešnosti in učinkovitosti in eno dobro lastnost upravljavca (ali dobrega gospodarja) generalizirati na vsa družbena področja. In tretjič, da jim je uspelo v ljudeh spodbuditi skepso do moralne presoje, ki bi morala biti delujoča med slabim dejanjem nekoga in formalno končno obsodbo na sodišču.
Drugače povedano, v dobri demokraciji nekdo, ki v eni pomembni, kaj šele v več pomembnih zadevah pride v pravnomočni sodni postopek, na javnem političnem prizorišču nima več kaj iskati. V primeru Zorana Jankovića, ljubljanskega župana, je stvar najbolj nazorna. Poanta njegove zmage ni le v njegovi osebni zgodbi in moralni sodbi o njej, bolj in predvsem je v sodbi o volivcih in logiki, ki jih je vodila. Najprej je prevladal utilitarni vidik, ki je materialno uspešnost in videz mesta postavil nad vrednote demokracije in nad tovrstno ustavno atmosfero. Drugič, in to je zavržno, pa je v njegovi osebi spet prevladal antijanševski sindrom spopada med levico in desnico, v katerem v Ljubljani vedno zmaga »levica«, ki to ni. Prav Ljubljana je dokaz, kako malo od levega je ostalo v splošno sprejetem dihalnem okolju neoliberalizma in kako si to »levo« roke pere pod grožnjo apokaliptične desnice.
Takšne razmere so, prvič, naravni teren za prihodnje populizme in, drugič, strup za uničevanje tiste politične kulture, ki stavi na participacijo ljudi, kajti v imenu demokracije krepijo politične monopole, ti pa so v tovrstnih državnih okoljih ponavadi predvsem alibi za kapitalske monopole, za tiho razslojevanje ljudi in za realno blokiranje demokratičnih mehanizmov v imenu demokracije.
