Brez odprte razprave

Biti ali ne biti za Slovenijo z jedrsko energijo? Če ne prej, naj bi se država z vprašanjem spopadla v prihodnjih treh letih, v času, ki ga letos sprejeti razvojni načrt Gen energije predvideva za sprejetje odločitve o gradnji drugega bloka krške nuklearke.

Kaj bo predstavljalo državo iz zgornjega stavka, je sicer novo nehvaležno vprašanje. Je to referendumska volja državljanov, trezna odločitev stroke in politike ali vsiljena volja ozkega energetskega lobija?

V Gen energiji razlagajo, da NEK 2 vsekakor ne bo novi Teš 6. Obljubljajo več transparentnosti in večji nadzor nad stroški. Toda za začetek bi bilo treba bolj odprto govoriti o resnični ceni električne energije, proizvedene v prvem bloku.

Leta 2008 je bila lastna cena v NEK dobrih 26 evrov za MWh, lani je ob tržni ceni pri 40 evrih presegla 38 evrov, po letu 2018 naj bi se stabilizirala pri 30 evrih. A lastna cena še ne pomeni končne, saj ne upošteva treh stroškov: razgradnje NEK, gradnje odlagališča za jedrske odpadke in končne rešitve za izrabljeno gorivo. Za vse tri programe Gen energija v sklad za razgradnjo za vsako MWh vplača dodatne tri evre. Izračun cene za vse tri programe za Slovenijo in Hrvaško iz leta 2004 v višini 1,4 milijarde evrov je zastarel, slovenski energetiki je sprejetje revizije programov s predlaganim povišanim vplačilom na 5,81 evra za MWh leta 2011 uspelo ustaviti. Da bi revizija morala biti izdelana že leta 2009 in da so vplačila v sklad NEK morda prenizka, pa nobene izmed zadnjih slovenskih vlad ni zmotilo.

Stroka sicer razlaga, da so stroški slovenskega odlagališča za jedrske odpadke iz leta 2004 podobni, kot so v letos izdelanem investicijskem programu (pol milijarde evrov). Toda dejstvo, da so pred desetletjem stroške nadomestil občinam dvakrat podcenili, gradnjo pa precenili, priča o naključnosti enakih izračunov. Kljub temu bo ravnanje z jedrskimi odpadki za Slovenijo morda precej dražje od izračunov iz leta 2004.

Slovenska stran je namreč leta 2011 z nepodpisom pripravljene revizije preprečila rast končne cene elektrike iz NEK, a z izmikanjem reviziji je morda zamudila priložnost za gradnjo skupnega cenejšega odlagališča s Hrvaško. Ta se od leta 2011 pripravlja na gradnjo svojega, kar bi Slovenijo lahko stalo precej več kot sto milijonov evrov.

Še bolj kot zaplet z odlagališčem lahko na spremembo končne cene elektrike iz NEK vpliva strošek ravnanja z izrabljenim gorivom. Kritiki jedrske opcije omenjajo tri milijarde evrov vredno rešitev za IG na Finskem, kar bi slovenski jedrski steber finančno popolnoma strlo. Stroka napoveduje cenejše možnosti, ki bodo morda na voljo čez desetletja in naj bi bile za Slovenijo in Hrvaško izvedljive ob sedanji višini vplačila v sklad NEK: ponovna uporaba goriva in skupno odlagališče desetih evropskih držav.

Prave volje, da bi stroka in nevladniki sedli za skupno mizo in javno odprli razpravo o nerešenih jedrskih vprašanjih, za zdaj ni bilo. Revizije programa kar ni in ni. Potrebe po razjasnitvi neznank pa ni prepoznala niti politika. Dvom o resnični ceni jedrske energije pa se, pred odločitvijo o drugem bloku, le poglablja.