Brez poguma in osebnosti

Za slovensko priznanje Palestine kot neodvisne in suverene države ni pravne podlage, je na današnji seji odbora za zunanjo politiko (OZP) ocenil predsednik odbora Jožef Horvat in s tem ne le končal sejo, na kateri bi slovensko priznanje Palestine moralo dobiti ključno pravno-politično-strokovno »podlago«, temveč tudi zgodbo priznanja - do morebitnega novega poskusa v naslednji vladno-parlamentarni sestavi.

Ideja o priznanju Palestine, za katero so se najbolj zagrizeno zavzemali poslanci Levice, v boju za svojo »dediščino« in v kontekstu spreminjajoče se hierarhije v evropski zunanji politiki pa jo je konec leta z vsemi štirimi zagrabil tudi zunanji minister Karl Erjavec, je tako klavrno propadla. Uradno - iz proceduralnih razlogov, saj »vlada ni sprejela jasnega sklepa, ali priznanje podpira ali ne«. Neuradno - iz političnih razlogov.

Odhajajoča vlada - to velja predvsem za največjo stranko SMC - namreč ni zbrala dovolj poguma, da bi v zadnjih minutah izpeljala samostojno akcijo, ki je v nasprotju s prevladujočo bruseljsko doktrino aktivne pasivnosti. Svojo vlogo je (predvidljivo) odigral tudi pritisk Izraela in Združenih držav ter v zadnjih tednih pošteno zaostrena geostrateška razmerja, v kateri se Slovenija utaplja zaradi kroničnega pomanjkanja poguma. In osebnosti.

Zgodovinska priložnost za priznanje, ki bi bilo simbolno, saj v realpolitični geografiji nekaj takega kot palestinska država zaradi dolgih desetletij kraje zemlje preprosto ne obstaja, je zamujena. In to v zelo pomembnem trenutku, ko Izrael pobija neoborožene palestinske protestnike, ki zaznamujejo sedemdesetletnico izgona s svojega ozemlja.

Slovenija je dokazala svojo epidemično cagavost in naredila še korak k dokončnemu odgovoru na palestinsko vprašanje.