Brez samoumevnih zmag

Strah je bil vendarle odveč – hokejisti, ki se na dresih ponašajo z risom, malo, a pogumno in nepredvidljivo zverinico, so se vnovič po najhitrejši možni poti vrnili v družbo najboljših reprezentanc na svetu in bodo tako čez eno leto nastopili na Češkem, v zapriseženi hokejski deželi, na 17-dnevnem spektaklu, o katerem zares ne gre dvomiti. Seveda se za reprezentanco, ki na olimpijskih igrah zasede 7. mesto in se od turnirja poslovi po porazu s poznejšimi podprvaki Švedi, spodobi udeležba med elito, toda slovenska hokejska zgodba je vedno znova tako zapletena, marsikomu tudi nelogična in težko razložljiva, da samoumevnega uspeha preprosto ni. Pa četudi se v izbrani vrsti v zadnjih treh sezonah tako spretno prepletajo hierarhični red, medsebojno spoštovanje in tudi iskreno prijateljstvo, da takšni odskočni deski zavidajo tudi na tujem. Tako je prav po OI počilo med Avstrijci, slačilnica Slovakov, pred ducatom let celo svetovnih prvakov, je že dolgo razdeljena na dva klana, ki ju vodita dva sicer izjemna hokejista, Zdeno Chara in Miro Šatan. Ko je prvi z grobim prekrškom ustavil drugega na tekmi KHL, je bilo njunega prijateljstva konec …

Seveda so konflikti v svetu vrhunskega športa, prežetega z nenehnim adrenalinom, mogoči tudi takrat, ko vsaj na videz vlada mir, a prav to čvrsto jedro v slačilnici slovenske reprezentance resnično ponuja upanje, da učinkovitega plesa na ledu v izvedbi tega moštva še ne bo tako hitro konec. In ne glede na izjemno ozko bazo bo imel selektor Matjaž Kopitar z očitno zaupanja vrednimi strokovnimi sodelavci zahtevno nalogo izbrati kar najbolj primerno postavo za boj med elito, v katerem po olimpijskem četrtfinalu nikogar več v naših hokejskih krogih ne bo zadovoljil le umetniški vtis – tako kot v Bratislavi 2011 in Stockholmu 2013 –, temveč bodo vsi pričakovali vidnejši izid, torej vsaj uresničitev obstanka med najboljšimi.

A do tu pravzaprav vse lepo in prav. Prikimati kaže Rudiju Hitiju, legendi slovenske hokejske scene, ki nam je v posebnem pogovoru omenil, da je reprezentanca pravzaprav svoja zgodba o uspehu, nikakor pa ne razkriva vseh težav, s katerimi se ta šport sooča na domači sceni. Ta pa je bila nazadnje še komaj prebavljiva. Dve leti po tem, ko je Tivoli na tekmah EBEL pokal po šivih, so zmaji spet ostali brez končnice, na Jesenicah še naprej ni vidnejšega premika v smer vrnitve na tirnice nekdanje slave, peščica amaterskih klubov tekmuje v drugoligaškem avstrijskem tekmovanju in niza poraze. Mlajše reprezentančne selekcije so daleč od ravni dosežkov udarne članske vrste. In zato naj tudi sobotno slavje v Koreji nikogar ne uspava. Naj bo tudi v opozorilo, da po slovesu kopitarjev, razingarjev, tičarjev in jegličev lahko nastopi tudi mrk. S skupino A kot nekoč – le v TV prenosih.