Čakajoč na vlado

Čeprav je bila vsebina zahtevna, pogajanja pa zaradi različnosti interesov »na nož«, je sporazum, zapakiran v aneks št. 3 h kolektivni pogodbi trgovine, ugledal luč sveta v rekordnem poldrugem mesecu. Resnici na ljubo tudi zato, ker je nad pogajalci visela grožnja, da bo škarje in platno vzela v roke politika in jim vsilila svoja z ekonomsko logiko sprta pravila skozi spremembo zakona.

Sklenjeni pakt je kompromis: vsakemu deležniku na trgu nekaj da in nekaj vzame, fokusirano dovoljuje, prepoveduje, zakoliči prerazporejanje in kaznuje kršitelje. Z ureditvijo odnosov med delavci in delodajalci postavi okvir, v katerem bo lahko vsak trgovec sam, po ekonomskem razmisleku, oblikoval svoj trgovalni urnik. Kdor bo imel dovolj delavcev in jih bo sposoben plačati tudi po nedeljski tarifi, bo pač lahko obdržal odprta vrata vse nedelje.

Videti je preprosto, vendar ni. Podjetja so formalno v enakopravnem položaju, v resnici pa bodo – zaradi različne velikosti, organiziranosti, poslovnega modela – ena laže, druga teže izvajala aneks. Veliki trgovci bodo najbrž skrčili seznam nedeljskih prodajaln in s prerazporejanjem delavcev pokrili vse nedelje in dovoljene praznike v letu. Povsem prostih rok pa pri tem ne bodo imeli, saj aneks zaostruje pravila prerazporejanja. Manjša in manj donosna podjetja bodo prodajalne sedmi dan zaprla.

Vsekakor bodo na udaru veliki nakupovalni centri z raznoliko ponudbeno mešanico. Če se bo tam v nedeljo pol trgovin zaprlo, bo obiskovalcev vse manj, manjši bo promet, in sčasoma se utegnejo zapreti še preostali trgovski lokali. Prav za tekstilno trgovino v centrih bo nedeljska abstinenca najhujši udarec, večji kot za tehnične in pohištvene trgovce.

A tu so še diskonti, ki zadnja leta narekujejo tempo v maloprodaji blaga za vsakdanjo porabo. V Hoferju na primer že napovedujejo, da si bodo ob nedeljah pomagali s študenti, saj nameravajo trgovine obdržati odprte. Diskonti bodo v novih razmerah še bolj zaostrili tekmo za večji tržni delež.

Igric z izjemami, kot bi jih omogočila Čuševa novela zakona o trgovini, pa sporazum ne dopušča, saj omejitve ne veljajo za ponudnike, odgovorne za nemoteno osnovno preskrbo, in družinska trgovska podjetja.

Večina vprašanih trgovcev še ne ve, kako bodo črki aneksa prikrojili obratovalni čas in koliko jih bo to stalo. Nočejo prehitro razkriti taktike, predvsem pa čakajo, kaj bo storila vlada. Aneks namreč vsebuje klavzulo: Če država na to področje poseže s predpisi, sporazum pade, z njim pa tudi vse izpogajane bonitete in boljše plačilo za delavce.

Človek bi sicer pričakoval, da bo vlada, ki kot tretji socialni partner v zadevah javnega sektorja ve, kako težko je spraviti sindikate in delodajalce, tak sporazum podprla. A z gospodarskega ministrstva prihajajo slaba znamenja. Minister Zdravko Počivalšek pravi, da so sindikati in delodajalci »stvar zbanalizirali na problem plačila«. Namesto da bi elegantno prepustil trgovcem, da se sami omejijo (in ugasnejo nerentabilno nedeljsko delo), bo očitno raje omogočil politiki v parlamentu še eno populistično predvolilno predstavo.