Čakam, čakaš, čaka

V Sloveniji imamo precej razkošne zdravstvene pravice. A zgolj na papirju. V resnici nobena pravica ne pomaga, če ne moreš do nje. Pri nas je treba čakati na številne zdravstvene storitve v javnem sistemu nerazumno dolgo. Ta čas pravic sploh ni.

Trditev ni čisto točna. Vsi, ki zlorabijo sistem in obiščejo urgentni center, čeprav je jasno, da ne potrebujejo nujne zdravniške pomoči, pridejo do pravice takoj. Stroški na eni strani se tako dvignejo v nebo, na drugi pa jih klestijo s tem, da pustijo druge bolnike čakati. Sistem postaja kaotičen.

Čakalne dobe so ogledalo zdravstvenega sistema. Noben socialno naravnan zdravstveni sistem ni brez njih, a eksploziji čakajočih, ki smo ji priča v Sloveniji v zadnjih treh letih, ni para. Nikoli še ni toliko ljudi tako dolgo čakalo na pregled in zdravljenje in nikoli do zdaj še ni bilo toliko ljudi bolniško odsotnih z dela.

Vzroki so različni in kažejo, da vlada ne obvlada svojega posla. Čeprav je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc pridna ko mravljica, štejejo le ustvarjalne in za bolnika dobre rešitve. Minister mora sistem dobro poznati, preden se ga loti, ali pa vsaj imeti dobre svetovalce. Kolar Celarčeva je daleč od obojega. Na papir lahko stokrat zapiše, da bodo pacienti na vrsti v dveh tednih, a je treba za to, da črka na papirju oživi, še vse kaj drugega. Podobno je s premierom. Miro Cerar je zdravstvo deklarativno postavil za prednostno nalogo svoje vlade, drugega pa nič.

Bolniki so v resnici žrtev obljub in napovedi politikov. Zaradi prilizovanja volivcem politiki ne natočijo čistega vina. V nasprotju z nekaterimi bogatimi državami, kjer je treba vsak obisk pri zdravniku, vsako zdravilo in vsak pregled v bolnišnici doplačati iz žepa, pri nas nič od tega ni treba. V zraku je misel, da je pravica brez denarja dobiti vse. Zaradi izjemnega zavzemanja za javno zdravstvo in pravice delajo javnemu zdravstvu in pravicam medvedjo uslugo. Bolnikom tudi.