Čas pa teče
Problem Janševe vlade je, da ima pri drugem tiru že tretjič priložnost, da se dokaže.
Odpri galerijo
Kakšno pristanišče brez železnice? FOTO: Blaž Samec/Delo
Čeprav je vse manj časa za pravočasno končanje novega železniškega tira med Divačo in Koprom, še vedno nismo niti blizu odločitvi. Nasprotno. Že dolgo pri tem projektu ni bilo tako zapleteno, kot je zdaj. Seveda smo vedeli, da bo spopad za okoli 700 milijonov evrov velik posel – »ne boj, mesarsko klanje«, zdaj pa ga je dodatno začinil še virus. Tako je naš nesojeni tir pridobil dodatno specifično težo. Kako v pandemičnih okoliščinah lahko računamo na prihod turških ali kitajskih gradbincev, če še evropski težko prestopajo precej bolj domače meje? Če ostale razloge za premislek pustimo vnemar.
Skrbi nas lahko občutek, da projekt celo nazaduje. Odločitve vlade, ki o sebi trdi, da je vrhunsko učinkovita, ni nikjer. Vsi vedo vse o tem tiru, kako močno bi pomagal pri okrevanju gospodarstva, kako strateško pomemben je za logistiko in slovensko gospodarstvo, za paradno kobilico Luko, s katero se vse stranke hvalijo na vse strani ... Čas pa teče. Vse dosedanje vlade imajo dovolj masla na glavi, da ta projekt zamuja najmanj deset let. Če je sedanja res tako učinkovita, kot pravi, naj vendarle vrže na pladenj rešitev, naj ohrani nepovratni evropski denar in ugodne kredite, naj zgradi še hitreje in pokaže, kako zna. Vsaj tako, kot je pri prvem tiru znal »partizan« Danilo Petrinja, prvi direktor Luke.
Ali pa je pandemija le krinka za to, da bo projekt padel v luknjo? Celo pri vsega sposobnih čarodejih obstaja določena stopnja možnosti, da se še najboljši nameni in obljube pokvarijo. Problem Janševe vlade je, da ima pri drugem tiru že tretjič priložnost, da se dokaže. Vmes pa so prav njegovi najbližji sodelavci trdili, da se sploh ne izplača. Njegovi podporniki (ni jih bilo malo) so za poldrugo leto zavlekli projekt s kar dvema referendumoma na isto temo. In še te dni prav njegovi podporniki v strankarskih medijih spet razlagajo, kako se (samo ta) tir ne izplača. Kako lahko reševanje tira zaupamo takim, ki ne poznajo infrastrukture, znajo pa nagajati? Če bi se slovenska politika vsaj pri ključnih državnih projektih znala poenotiti, ne bi bilo dilem. Toda predori morajo biti zgrajeni do konca leta 2023. Čas pa, tudi danes, teče.
Skrbi nas lahko občutek, da projekt celo nazaduje. Odločitve vlade, ki o sebi trdi, da je vrhunsko učinkovita, ni nikjer. Vsi vedo vse o tem tiru, kako močno bi pomagal pri okrevanju gospodarstva, kako strateško pomemben je za logistiko in slovensko gospodarstvo, za paradno kobilico Luko, s katero se vse stranke hvalijo na vse strani ... Čas pa teče. Vse dosedanje vlade imajo dovolj masla na glavi, da ta projekt zamuja najmanj deset let. Če je sedanja res tako učinkovita, kot pravi, naj vendarle vrže na pladenj rešitev, naj ohrani nepovratni evropski denar in ugodne kredite, naj zgradi še hitreje in pokaže, kako zna. Vsaj tako, kot je pri prvem tiru znal »partizan« Danilo Petrinja, prvi direktor Luke.
Ali pa je pandemija le krinka za to, da bo projekt padel v luknjo? Celo pri vsega sposobnih čarodejih obstaja določena stopnja možnosti, da se še najboljši nameni in obljube pokvarijo. Problem Janševe vlade je, da ima pri drugem tiru že tretjič priložnost, da se dokaže. Vmes pa so prav njegovi najbližji sodelavci trdili, da se sploh ne izplača. Njegovi podporniki (ni jih bilo malo) so za poldrugo leto zavlekli projekt s kar dvema referendumoma na isto temo. In še te dni prav njegovi podporniki v strankarskih medijih spet razlagajo, kako se (samo ta) tir ne izplača. Kako lahko reševanje tira zaupamo takim, ki ne poznajo infrastrukture, znajo pa nagajati? Če bi se slovenska politika vsaj pri ključnih državnih projektih znala poenotiti, ne bi bilo dilem. Toda predori morajo biti zgrajeni do konca leta 2023. Čas pa, tudi danes, teče.
