Čas za razmislek

Kdo je v tej državi lobist? To se sprašujemo že od uveljavitve lobističnih predpisov dalje. Danes velja, da so lobisti tisti, ki so registrirani pri komisiji za preprečevanje korupcije, in da prav tako lobirajo zakoniti zastopniki interesnih organizacij. Lobiranci morajo komisiji ažurno poročati o stikih z vsemi navedenimi, enkrat na leto pa ji morajo poročati le registrirani lobisti. Če je navzkrižna primerjava poročil lobirancev in lobistov lahko poučna za ugotavljanje morebitnih razlik, je primerjava v primeru lobiranja zakonitih zastopnikov interesnih organizacij povsem onemogočena.

Pa to ni edina pomanjkljivost lobističnih predpisov. Razvpita kolumna Rada Pezdirja o poskusih podkupovanja neimenovanih posameznikov, ki jim večina medijev rada reče sivi strici, je ubesedila to, kar je znano že iz časa pred uveljavitvijo lobistične regulative. To, na kar so opozarjali mnogi izmed tistih, katerih imena je danes najti na seznamu registriranih lobistov: da bo zajela le vrh ledene gore oziroma tiste, ki bodo dovolj »neumni«, da se bodo registrirali. Taisti »neumneži« so komisiji posredovali poročila, v katerih so pristojnemu organu praviloma razprli svojo lobistično dejavnost. Eni so bili pri tem bolj iskreni, drugi precej manj. Večina registriranih lobistov pa je sporočila, da lani niso lobirali, čeprav so nekateri izmed njih še kako lobirali. No, morda so temu rekli odnosi z javnostmi.

Kakorkoli, prva letna poročila lobistov in redna poročila lobirancev kažejo, da v tej državi pravzaprav nihče ne lobira, čeprav se v ozadju aktualnih dogodkov ves čas in na veliko mešetari. Kako naj sicer razumemo dejstvo, da je 21 lobistov prijavilo okrog 45 stikov, medtem ko je na komisijo do konca lanskega leta prispelo približno 130 poročil lobirancev o stikih z lobisti. Zadnje število je resda nekoliko nižje zato, ker lobirancem (ministrom, sekretarjem, poslancem...) v prvi polovici leta ni bilo treba poročati o stikih z zakonitimi zastopniki interesnih organizacij. Toda navedene številke so kljub temu smešno nizke.

Druga plat taktičnega poročanja nekaterih lobistov, razraščajočega se sivega področja pezdirjevcev, lokalnih šerifov in podobnih, je nepregledno ravnanje lobirancev, ki jih lobistična regulativa v prvi vrsti zadeva. Nekateri se z lobisti po naših informacijah nemalokrat dogovorijo, o katerem stiku bodo poročali komisiji in o katerem ne. Spet drugi na kakšen stik »pozabijo«. Tretje zajame kolektivna amnezija, kot se je to primerilo 36 poslancem, ki so vsi po vrsti pozabili, da je pri njih po e-pošti lobiral Mile Šetinc. Taisti poslanci so v parlamentu glasovali za zakon, ki je med drugim uredil tudi področje lobiranja.

Danes smo torej na točki, ko bo treba analizirati razhajanja med prakso in cilji regulative, proučiti prve »rezultate« lobističnih predpisov in dobro razmisliti, s katerim pesticidom bi bilo mogoče ustaviti kolonijo sivih stricev, ki niso ne lobisti, ne zakoniti zastopniki organizacij, ne tič, ne miš.