Čas za slovo

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je potegnila kratko. Vodstvo UKC v sestavi generalnega direktorja Andraža Kopača in strokovne direktorice Marije Pfeifer ostaja na položaju, svet zavoda ga ni razrešil. Za zdaj.

Ministrica je vodilna pozvala k odstopu, češ da nista naredila dovolj in da razmer na pediatriji ne rešujeta, a podatki kažejo nasprotno. Začela sta vzpostavljati red, za katerega smo upali, da bo vzpostavljen že največ drugi dan po objavi mednarodnega poročila o otroški srčni kirurgiji, ko omenjena sploh še nista bila v sedlu, bila pa je tedaj na položaju že ministrica. In ker izsledki poročila še vedno niso uresničeni, se razmere le še slabšajo. Pripeljale so do še ene smrti – smrti premladega fanta. Ta je vodila do nadzorov, ki so s prstom pokazali tudi na strokovnega direktorja pediatrične klinike Rajka Kendo, na njegovo slabo vodenje. Ampak on se ne da. O objektivni odgovornosti noče slišati in svoj odhod pogojuje z odhodom Pfeiferjeve in Kopača.

Zdaj je to retoriko prevzela ministrica in jo nadgradila s stavkom, da bi z odstopom oba vodilna naredila veliko za ureditev razmer. Bi res? Kaj konkretno bi njun odstop prispeval k ureditvi razmer na kliniki, razen tega, da bi zaradi njega dalo odpoved nekaj drugih zdravnikov in bi se že tako majavi otroški kardiokirurški program sesul v prah? Ministrica pravi, da se bodo v desetih dneh dogovorili s stroko o delovanju tega programa. Odlično, da bodo kar naenkrat znali v nekaj dneh rešiti tisto, kar prej leta dolgo niso zmogli.

Zgodba je postala umazana. V njej ne gre več za otroke, ne za program, ne za stroko, gre za politiko, kazanje mišic, metanje polen pod noge, umazane diskreditacije. Nastala sta dva tabora. V enem so podporniki Kende, v drugem pa drugi, ki menijo, da je čas za njegov odhod že zdavnaj potekel. Prvi za nastale sovražne razmere krivijo kardiologa Tomaža Podnarja, ki si je upal prvi izpostaviti probleme, ki so vodili do mednarodnega poročila in naj bi bil sploh zdrahar, ki ne prenese boljših od sebe, medtem ko drugi komaj čakajo, da Kenda spakira kovčke in se morda preseli na politični parket, kjer bi blestel.

Ministrica spada v prvi, politično in interesno močnejši tabor. Že pri prvem predlogu Kendine razrešitve je dala jasno vedeti, naj se ne igrajo, zdaj, v drugem razrešitvenem poskusu, pa se je postavila na vrh obrambnega stolpa. Z argumentom, da želi povrniti ugled v pediatrično kliniko. Ampak s svojimi besedami podžiga strasti in ustvarja ravno nasproten učinek. Bilo bi najbolje, ko bi za ureditev razmer na pediatriji in v slovenskem zdravstvu sploh razmislila najprej o svojem odstopu, preden to idejo vsiljuje drugim. Ko bo odšla ona, naj odkorakajo še vsi tisti, ki ne znajo delovati strokovno in profesionalno, ki ne znajo včasih stopiti koraka nazaj in priznati napake.

Ampak koga od staršev, ki pripelje otroka na pediatrijo, v resnici zanima delček napisanega? Skrbi jih, ali bo njihov otrok dobil kakovostno oskrbo. Ali bodo vizite opravljene, ali bodo dobili kredibilne informacije in najpomembneje – ali bo njihov otrok ostal živ. In v tej skrbi ne sme biti časa za politična obračunavanja.