Cena neodvisnosti
Iraški Kurdi so ostali sami. A tega so vajeni.
Devet dni po referendumu o neodvisnosti iraškega Kurdistana je dogajanje na severu Iraka skoraj pozabljeno – tudi zaradi nasilnega odziva španske države in polnih hlač evropskih »politikov« ob referendumu v Kataloniji.
Kljub apokaliptičnim napovedim iz vrhov svetovne diplomacije in medijev, katerih stik z resničnostjo je v najboljšem primeru »omejen«, v iraškem Kurdistanu ni čutiti panike. Turške grožnje z vojaško invazijo – Erdogan: »Lahko pridemo sredi noči!« – se niso udejanjile. Meje ostajajo odprte, »zamrznjeni« so le mednarodni leti, iraški Kurdi so po referendumu politično bolj enotni kot pred njim.
Turčija je po lanskoletnem puču, sodelovanju v sirski vojni (»Ščit Evfrata«) in številnim operacijam proti lastnemu kurdskemu prebivalstvu vojaško prešibka za resen poseg izven svojih meja. Destabilizacija severnega Iraka je zadnje, kar Turčija, sicer vrsto let tesna gospodarska in strateška partnerica Kurdskih regionalnih oblasti v Erbilu, trenutno potrebuje. Iran je na meje z morebitno novo bližnjevzhodno državo sicer pripeljal močne vojaške okrepitve (na čelu s tankovskimi enotami), zaprl zračni prostor in meje, a te poteze so veliko bolj kot Kurdom na iraški strani meje namenjene lastnemu kurdskemu prebivalstvu, ki ob referendumu na drugi strani meje ni skrivalo navdušenja.
Najbolj glasne so grožnje iz Bagdada, kjer so včeraj kurdskim poslancem prepovedali vstop v parlament. Predsednik iraške vlade Haider al Abadi – iz meseca v mesec bolj neposreden podizvajalec iranske zunanje politike – na toksičnih steroidih vojaških zmag proti samooklicani Islamski državi poziva k vojaški zasedbi območij, kjer je potekal referendum, a ta niso v uradnih meja Kurdistana. To še posebej velja za naftno bogati Kirkuk. Toda tudi od dveh let neprestanih bojev izmučena iraška vojska, katere uspeh v boju z IS je bil vseskozi odvisen od letalske podpore mednarodne koalicije in pridruženih šiitskih milic na čelu z vse bolj radikalno Hašd al Šabi, ni zmožna resnega vojaškega ukrepanja proti kurdskim pešmergam.
Če v regiji obstaja vsaj kanček racionalnosti (če!) in, ironično, ekonomskega oportunizma (trgovina z nafto), potem noben izmed naštetih akterjev ne bo storil koraka, ki bi bil usoden zanj in za vse ostale – kar pomeni, da bi poskušal vojaško obračunati s Kurdi. Tega se politično okrepljeni predsednik iraškega Kurdistana Masud Barzani – sicer veliko bolj monarh in oligarh, kot pa demokrat – zelo dobro zaveda.
Na racionalnost »mednarodne skupnosti« ne gre računati. Ta je – na čelu z Združenimi državami, Evropsko unijo in Združenimi narodi – iraške Kurde zopet pustila na cedilu. Ti so ostali prepuščeni sami sebi in tega so vajeni. Agresivnost regije in sveta je – podobno se dogaja v Kataloniji – za zdaj poskrbela le za trdnejše prepričanja, da je zanje odhod iz Iraka edina možnost. Ne glede na ceno, ki jo bodo morda morali plačati. A visoko ceno – od genocida do napadov s kemičnim orožjem – so plačevali praktično skozi celotno zgodovino iraške države. Zdaj vsaj vedo, za kaj plačujejo. Oziroma bodo morali plačevati.
Kljub apokaliptičnim napovedim iz vrhov svetovne diplomacije in medijev, katerih stik z resničnostjo je v najboljšem primeru »omejen«, v iraškem Kurdistanu ni čutiti panike. Turške grožnje z vojaško invazijo – Erdogan: »Lahko pridemo sredi noči!« – se niso udejanjile. Meje ostajajo odprte, »zamrznjeni« so le mednarodni leti, iraški Kurdi so po referendumu politično bolj enotni kot pred njim.
Turčija je po lanskoletnem puču, sodelovanju v sirski vojni (»Ščit Evfrata«) in številnim operacijam proti lastnemu kurdskemu prebivalstvu vojaško prešibka za resen poseg izven svojih meja. Destabilizacija severnega Iraka je zadnje, kar Turčija, sicer vrsto let tesna gospodarska in strateška partnerica Kurdskih regionalnih oblasti v Erbilu, trenutno potrebuje. Iran je na meje z morebitno novo bližnjevzhodno državo sicer pripeljal močne vojaške okrepitve (na čelu s tankovskimi enotami), zaprl zračni prostor in meje, a te poteze so veliko bolj kot Kurdom na iraški strani meje namenjene lastnemu kurdskemu prebivalstvu, ki ob referendumu na drugi strani meje ni skrivalo navdušenja.
Najbolj glasne so grožnje iz Bagdada, kjer so včeraj kurdskim poslancem prepovedali vstop v parlament. Predsednik iraške vlade Haider al Abadi – iz meseca v mesec bolj neposreden podizvajalec iranske zunanje politike – na toksičnih steroidih vojaških zmag proti samooklicani Islamski državi poziva k vojaški zasedbi območij, kjer je potekal referendum, a ta niso v uradnih meja Kurdistana. To še posebej velja za naftno bogati Kirkuk. Toda tudi od dveh let neprestanih bojev izmučena iraška vojska, katere uspeh v boju z IS je bil vseskozi odvisen od letalske podpore mednarodne koalicije in pridruženih šiitskih milic na čelu z vse bolj radikalno Hašd al Šabi, ni zmožna resnega vojaškega ukrepanja proti kurdskim pešmergam.
Če v regiji obstaja vsaj kanček racionalnosti (če!) in, ironično, ekonomskega oportunizma (trgovina z nafto), potem noben izmed naštetih akterjev ne bo storil koraka, ki bi bil usoden zanj in za vse ostale – kar pomeni, da bi poskušal vojaško obračunati s Kurdi. Tega se politično okrepljeni predsednik iraškega Kurdistana Masud Barzani – sicer veliko bolj monarh in oligarh, kot pa demokrat – zelo dobro zaveda.
Na racionalnost »mednarodne skupnosti« ne gre računati. Ta je – na čelu z Združenimi državami, Evropsko unijo in Združenimi narodi – iraške Kurde zopet pustila na cedilu. Ti so ostali prepuščeni sami sebi in tega so vajeni. Agresivnost regije in sveta je – podobno se dogaja v Kataloniji – za zdaj poskrbela le za trdnejše prepričanja, da je zanje odhod iz Iraka edina možnost. Ne glede na ceno, ki jo bodo morda morali plačati. A visoko ceno – od genocida do napadov s kemičnim orožjem – so plačevali praktično skozi celotno zgodovino iraške države. Zdaj vsaj vedo, za kaj plačujejo. Oziroma bodo morali plačevati.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji