Cena za glavo

Čeprav imajo v Ljubljani višek glav, jih nočejo predati Mariboru, češ da jih zavezuje etična zaveza.

Objavljeno
15. februar 2018 18.05
22.12.2008 Ljubljana, Slovenija. Erik Brecelj, kirurg na Onkološki kliniki v Ljubljani.FOTO:JURE ERZEN/Delo
Brigite Ferlič Žgajnar
Brigite Ferlič Žgajnar
Vprašanje, po čem so glave, je najbrž res nedostojno, neetično, neumestno, celo vulgarno ali kriminalno, ampak je nujno za preživetje kirurške stroke. Le kje bodo bodoči zdravniki spoznali ustroj telesa in kje bodo specializanti izpopolnjevali kirurške tehnike, če ne najprej na mrtvih telesih. To pa stane. Telesa, ki so jih ljudje po svoji smrti pripravljeni darovati v izobraževalne namene, so sicer brezplačna, vendar je pri tem treba upoštevati manipulativne stroške, ki jih ima ustanova, ki jih dobi. Povezani so s pripravo, prevozom pokojnika, upepelitvijo ...

Koliko ti stroški znašajo, ni znano, saj cenik na spletni strani ljubljanskega inštituta za anatomijo oziroma medicinske fakultete ni dostopen. Okvirno pa tam za rokovanje z na primer eno glavo zaračunajo 970 evrov (plus davek), medtem ko jo iz Amerike dostavijo tudi do pol ceneje. Zato so v Mariboru ravnali razumno in glave pridobili od tam. Zdaj jim za vrat diha zdravstveni inšpektorat, ki bo preverjal, ali je bilo pri uvozu vse zakonito. Katere bistroumne glave pa bodo preverjale, zakaj so Američani, ki morajo darovano glavo dostaviti več tisoč kilometrov stran, cenejši od Ljubljančanov, ki je ne bi dostavili nikamor, še ni znano.

V času, ko je ljubljanski inštitut vodil nekdanji predstojnik, so si glave lahko v Mariboru izposodili. Tedaj ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem inšpektoratu. Glave naj bi jim dostavil predstojnik kar v osebnem vozilu in samo predstavljate si lahko, kako bi ob policijski kontroli pojasnil, od kod mu deli teles v prtljažniku. Ali pa bi se zgodila prometna nesreča, v kateri bi bilo poškodovanih precej več, kot bi bilo uradno potnikov. Verjetno so tudi zato, da bi se izognili tovrstnim neljubim dogodkom, kasneje najeli pogrebni avto. Mariborski UKC naj bi storitev plačal v avtorskem honorarju. Po nekaterih informacijah naj bi ta zajemal zgolj potne stroške, po drugih pa več kot te. Kakorkoli, anatomski preparati niso bili najbolj kakovostni, menda so bili tudi že uporabljeni, zato so Mariborčani začeli iskati alternative. In jih našli čez lužo.

Pred časom pa so za sodelovanje spet prosili ljubljanski inštitut. Čeprav imajo tam viška glav, jim jih nočejo predati, češ da jih zavezuje etična zaveza. Darovalci so zapisali, da telo darujejo njim. Prejšnji predstojnik v tem ni videl težav. Zakaj le? Telo darujete v raziskovalne namene. Vas bi torej motilo, če bi se na njem učili v Mariboru namesto v Ljubljani? Če bi z vašim telesom ravnali po najvišjih etičnih standardih in bi se inštitut s tem strinjal, bi vam bilo verjetno vseeno. Za zgoraj opisano ravnanje zato ne more biti druge razlage, kot je ta, da želijo na inštitutu v Ljubljani pač zaslužiti in da so pri tem presegli konkurenčne meje. Zaradi tega gre denar v Ameriko, tja pa bodo šli kmalu še zdravniki, ki jim bo prekipelo, da se morajo ukvarjati s tem, kje bodo sploh dobili anatomski material in koliko bodo morali odšteti zanj, namesto da bi se strokovno usposabljali.