Cesta kot zlato

Kolone so opozorilo, da se moramo zbuditi iz samozagledanosti na majhnem dvorišču.

Objavljeno
13. april 2019 06.00
Posodobljeno
13. april 2019 06.00
Karikatura: Marko Kočevar 
Približuje se poletje, prazniki, šolske počitnice. Torej ravno pravi čas za popravilo cest. In priložnost, da se pokažemo pred tujci, kako pridni smo

Ironija je še edina tolažba, ki nam ostaja ob nemočnem spremljanju vse večjih infrastrukturnih nesmislov. Nič nas ne izuči. Nasprotno: odgovorni se še hvalijo, kako učinkoviti da so, in kažejo na cestne zastoje pri sosedih, celo pri zglednih Nemcih.

Se je potem še smiselno jeziti na počasne graditelje nekega krožišča, denimo v Strunjanu, kjer zares dela sedem delavcev, devet pa jih ima roke v žepu? Ali pa se jeziti na Dars, ki odpre 40 gradbišč na svojih cestah hkrati in vzame svoje plačnike za talce, namesto da bi jih odprl deset ter tiste izpeljali hitro in učinkovito? Je prav, da cesto popravljamo v času, ko poteka največja selitev narodov v letu? Je treba delo oddati tistemu, ki poceni zavlačuje z gradnjo »v tri krasne«, ali tistemu, ki opravi delo v najkrajšem času in lahko gradi vsaj v dveh izmenah? Se tovornjakom dovoli prehitevanje brez posebnega učinka in brez okoljskih upravičenj ali pa je primeren pribitek na pretirano tovornjakarsko tranzitno invazijo »okolju prijazne« državice zdavnaj nujen ukrep za organiziranje življenja v njej? Naj vzpostavimo infrastrukturno strategijo in se povežemo magari s hudičem (in zakaj potem ne s Kitajci), če drugače ne znamo vzpostaviti reda? Je treba razmisliti, s kakšno mobilnostjo gredo v tretje tisočletje napredne družbe, ali bomo ostali pri hvalisanju, da smo »boljši kot Nemci«.

Bizarna popravila slovenskih cest so samo še en dokaz, kako vse manj učinkovita družba smo. Vse daljše kolone pred gradbišči so opozorilo, da se moramo zbuditi iz samozagledanosti na majhnem dvorišču. Bolj kot kdajkoli so ceste (komunikacije) čas. Čas je zlato. Ceste so torej zlato. Kitajce pa so nam tako ali tako že ukradli sosedje.