Čisti, a prijetni dolgčas

Letošnja kampanja najbolj medla, volitve pa najbolj dolgočasne.

Objavljeno
18. september 2016 21.37
APTOPIX Russia Election
Boris Čibej
Boris Čibej

Niso vsako leto parlamentarne volitve v po površini največji in z jedrskimi konicami domnevno najbogatejši državi na svetu, a tako malo pozornosti kakor letošnje izbiranje 450 novih poslancev dume še ni doživelo nobeno vsenacionalno rusko glasovanje vse od razpada Sovjetske zveze.

Za zahodni pogled so bili rezultati predvidljivi, saj je celo tista agencija za merjenje ljudskega razpoloženja, ki so jo pred kratkim razglasili za »tujega agenta«, z veliko gotovostjo napovedovala, da se v dumo tudi tokrat ne bo prebila nobena »protisistemska« opozicijska stranka, kakor doma imenujejo tista organizirana politična gibanja, ki so v zahodnih očeh edina res »opozicijska« (beri: »protirežimska«). To, da se utegnejo drugače razporediti glasovi med štirimi že zdaj parlamentarnimi strankami, vladajočo Združeno Rusijo in tremi »sistemskimi« opozicijskimi strankami, pa ni zares zanimalo niti domačih analitikov in medijev, ki so letošnjo kampanjo razglasili za najbolj medlo, včerajšnje volitve pa za najbolj dolgočasne v zadnjem desetletju.

Zakaj je tako, je kremljelogom seveda jasno: kriva je represija »režima« predsednika Vladimirja Putina. Ti vedeži o zakulisnih igricah in intrigah na dvoru »novega carja« že petnajst let razlagajo, da se je Rusija po kratkem demokratičnem izletu v demokracijo spet vrnila v »predmoderno«, sovjetsko dobo, v kateri so glasovanja, kakor je bilo včerajšnje, zgolj utvara o demokraciji. Zato jim tudi ni treba namenjati prevelike pozornosti, saj da na njih ni bilo dovoljeno nastopiti opozicijskim politikom oziroma so bila pravila igre določena tako, da se vanjo po definiciji niso mogli prebiti.

Težava takšnih oddaljenih (in vzvišenih) pogledov na rusko družbo je v tem, da je zelo težko ugotoviti, kakšne vatle za njeno premerjanje ti opazovalci uporabljajo. Lahko da je stanje demokracije v Rusiji zdaj »vrnitev v preteklost« in je ruskim volivcem vseeno, kdo bo v tej volilni igri demokratičnih utvar zmagal, morda pa so Rusi že vstopili v moderno dobo, v kakršni smo tudi mi na Zahodu, in vidijo, da je popolnoma vseeno, kako se stranke imenujejo, da je vsaka opozicija »sistemska« in da imajo vsi politiki enega samega gospodarja, ki jim omogoča, da uresničijo svoj primarni interes: biti na oblasti. V zadnji dumi je bilo približno toliko »nesistemske« opozicije, kolikor jo je zdaj v obeh domovih ameriškega kongresa. In tudi predsedniški kandidati čez dve leti bodo imeli vsaj formalno toliko, najbrž pa več možnosti za svojo predstavitev, kolikor jih imata zdaj edina »nesistemska« opozicijska kandidata na ameriških predsedniških volitvah, Jill Stein iz stranke Zelenih in Gary Johnson iz libertarne stranke, ki na javnih soočenjih kandidatov ne moreta sodelovati, ker jima ankete ne merijo dovolj velike priljubljenosti.

O tem, ali bo čez dve leti spet kandidiral, Putin noče javno govoriti. Upati je le, da bo tudi tisto glasovanje še vedno tako »sovjetsko« in »predmoderno« kakor v zadnjih petnajstih letih in da bo predvolilna kampanja približno tako »medla« kot pravkar minula. Za ta svet je več kot dovolj, če se že v eni jedrski velesili kandidati za položaj prvega človeka med predvolilno kampanjo spremenijo v medijske klovne, ki jim iz ust letijo takšne reči, da bi moral cel svet trepetati v strahu, da jih ob morebitni zmagi ne bi tudi uresničili.