Človeška ribica ali kamion?

Čist zrak bo vse dragocenejša valuta. A tudi za tovornjake bo treba najti parkirišče.
Objavljeno
03. avgust 2018 09.35
Posodobljeno
03. avgust 2018 09.40
Človeška ribica. KARIKATURA: Marko Kočevar 
Zgodba podjetnika z Vira pri Stični, ki se kljub pomanjkanju dovoljenj trudi »legalizirati« parkirišče za svoje tovornjake na glavah kritično ogroženih stiških človeških ribic, je simptomatična za razumevanje slovenskega odnosa med (zavarovano) naravo in (svobodno) podjetniško iniciativo. V naravo se zatekamo po mir, na polnjenje baterij, zastonjsko psihoterapijo. Radi se hvalimo, da pri nas živijo medved, volk in ris, ponosni smo na človeško ribico, ki ji bodo slovenski znanstveniki v sodelovanju s kitajskimi razvozlali genom.

A ko te živali in njihov življenjski prostor stopijo na pot našim razvojnim načrtom, ni dvoma, kdo bo potegnil kratko, v imenu čigavih višjih interesov bodo prikrajšani interesi drugega. Takšno razmišljanje se je potrdilo že večkrat. Brez kančka sramu ga izrekajo tudi velecenjeni slovenski gospodarstveniki. Se še spomnite izjave o najbolj neumnih ptičih, ki živijo prav v Sloveniji?

»Od čistega zraka ni mogoče živeti,« pravi tudi stiški podjetnik, ki večtonske tovornjake že več let parkira nekaj metrov nad podzemeljskim domom človeške ribice, in hkrati trdi, da nima nič proti njej. Tudi v Beli krajini nimajo nič proti črnim močerilom, a jih s čezmernim gnojenjem in neurejeno kanalizacijo potiskajo čez rob že tako krhke eksistence.

Jamska domova obeh ribic, svetle stiške in temne belokranjske, sta majhna, a nenadomestljiva naravna in kulturna dediščina. Znati bi ju morali ceniti in oceniti. Če človeško ribico v Postojnsko jamo hodijo gledat milijoni, zakaj ne bi k izvirom na Viru in v Beli krajini prav tako prihajali obiskovalci? Da ni mogoče živeti od čistega zraka, je preživeto razmišljanje. Čist zrak bo vse dragocenejša valuta. Hkrati pa bi se tudi za tovornjake moralo najti primerno parkirišče.