Človeška tragedija

Štiri leta po začetku sirskega upora proti režimu predsednika Bašarja al Asada, ki je zaradi brutalnega odziva oblasti, oportunističnega vmešavanja številnih zunanjih sil in posledične radikalizacije upora prerasel v najbolj krvav konflikt našega časa, je Sirija uničena in opustošena država, ki nikoli več ne bo delovala v svojih sicer še vedno uradno veljavnih mejah.

Radikalizacija konflikta je bila neizogibna. Upor proti režimu je namreč hitro prerasel v »totalno« državljansko in sektaško vojno z regionalnimi in tudi globalnimi posledicami in igralci. Sirija je postala prvo bojišče bližnjevzhodne hladne vojne, v kateri se za prevlado v regiji, nad energetskimi viri in vodo spopadata sunitski in šiitski blok.

Zelo veliko »prvotnih« upornikov proti režimu je mrtvih. Veliko jih je v režimskih zaporih. Še več jih je v begunstvu. V prvih dveh letih vojne je vodilna vloga v boju proti režimski vojski pripadala Sirski svobodni vojski, ki so se ji v uvodnih mesecih konflikta pridružili številni režimski častniki in vojaki, a je bila »politično« in tudi fizično odrezana tako od uradne sirske politične opozicije (Sirski nacionalni kongres) kot od mednarodne skupnosti. Ko so med bolj skrajne sirske upornike ob orožju začeli pritekati tudi saudski in katarski milijoni, je FSA hitro postala obrobna uporniška milica, ki se je v eksistencialnem krču prisiljena bojevati tako z vladnimi silami kot s skrajnimi islamisti, ki so sile združili pod črnimi zastavami Islamske države.

Skrajni sunitski milici, sicer naslednica iraške podružnice Al Kaide, je s pomočjo svojih bogatih pokroviteljev iz nekaterih arabskih zalivskih držav in Saudske Arabije ter s skrajno nekonsistentno zunanjo politiko Združenih držav in Evropske unije v Siriji uspelo »privatizirati« upor proti Asadu in mu odvzeti velik del kredibilnosti. Islamska država je hitro pokorila različne sirske sunitske islamistične milice, ki jim ni preostalo drugega, kot da se pridružijo vrhunsko oboroženim, izkušenim in bogatim skrajnežem, ki nadzorujejo soliden del sirske (črne) trgovine z nafto in so lani razglasili kalifat.

Sirska vojna je največja človeška in humanitarna tragedija 21. stoletja. Zaradi spopadov in opustošenja je bilo svoje domove prisiljeno zapustiti 11,6 milijona Sircev in Sirk, kar je dobra tretjina celotnega prebivalstva, 7,6 milijona beguncev je notranje razseljenih, preostali so večinoma zbežali v sosednje države – Libanon, Jordanijo, Turčijo in Irak. Sosedje so sirske begunce toplo sprejeli, a strmo naraščajoče številke in ekonomsko ter »demografsko« breme so odnos do beguncev kmalu zaostrili. Begunski eksodus v varnostno in politično krhke sosednje države bi lahko ublažila Evropska unija, a ta sirskim beguncem noče in noče odpreti svojih vrat. S svojo priseljensko politiko je Bruselj dodatno zaostril kalvarijo sirskih beguncev. V Sredozemlju, kjer se daleč od naših oči odvija velik zločin proti človeštvu, je v zadnjih dveh letih umrlo najmanj 3000 ljudi. Med njimi je bilo več sto sirskih beguncev.

Sirska vojna je pravkar vstopila v peto leto. In v času »prehodnih lojalnosti«, novih koalicij in razraščanja Islamske države prav nič ne kaže, da se bo sirska vojna kaj kmalu končala. Nasprotno.

***

Ob četrti obletnici sirske vojne smo pripravili multimedijsko analizo vojne, begunske tragedije in geostrateškega konteksta najbolj krvavega konflikta našega časa.