Čudežev ni, a dobili bodo več

Nova kolektivna pogodba bo zvišala plače v trgovini, uredila delovni čas in ublažila kadrovsko stisko.
Objavljeno
16. julij 2018 20.23
Posodobljeno
16. julij 2018 20.23
Po novem bodo trgovine za vse praznike zaprte. Foto Getty Images/istockphoto
Trgovina je poleg gostinstva tista dejavnost, kjer je pomanjkanje delavcev najbolj na očeh. In najbolj pereče. Primanjkuje jih že več let, zadnji dve leti je kadrovska stiska tu vnebovpijoča. Trgovina bi si želela več prodajalcev, trgovskih poslovodij, skladiščnih manipulantov, kot igle v senu iščejo peke in mesarje.

Težave imata obe strani: delavci, ki so posebno v času dopustov dodatno preobremenjeni, in delajo tudi namesto kolegov, ki so si vendarle privoščili zakoniti oddih, pa tudi namesto tistih, ki so si našli novo, manj izčrpavajočo zaposlitev. Priložnosti se jim s krepitvijo gospodarske aktivnosti in usihanjem bazena razpoložljivih kadrov ponujajo same od sebe. Njihov drugi problem je mizerno plačilo. In čeprav se delavci iz trgovine preselijo v proizvodnjo, ki ni nič bolje plačana, jim vsaj ni treba delati v najbolj neugodnih terminih, brez pravega reda.

Problem delodajalcev je, kako organizirati delo, da bo s premalo delavci opravljeno vse delo na blagajnah, ob postrežnih pultih, v skladišču, in seveda, kako ustaviti negativno fluktuacijo. No, dovolj sladek korenček je vedno na dosegu roke: dobra plača. A da bi ob težkih delovnih pogojih ta res postala vabljiva, bi jo morali zelo zvišati. Pogajalsko izhodišče trgovskega sindikata je bilo visoko, najmanj minimalna plača. Vendar je manevrski prostor v tej zelo konkurenčni dejavnosti precej manjši, tudi sindikalistom je jasno, da bi tolikšna podražitev dela številna trgovska podjetja pahnila v stečaj. Na pogajanjih jim namreč nasproti sedi množica raznovrstnih zaposlovalcev, med katerimi so nekateri prave tempirane bombe. Slišati je, da je najhujši oponent Tuš, ki (objektivno, zaradi prezadolženosti) ne bi zmogel bistveno višjega stroška dela. Navzdol pa tišči tarife tudi Mercator, ki mora nekako »nahraniti« svojo armado zaposlenih. Kolektivna pogodba postavi minimum, pod katerega delodajalci ne smejo, vsak pa lahko ponudi več, če zmore. A to (prav zaradi konkurence) ni pravilo.

Socialni partnerji zato iščejo skupni modus vivendi. In to zadnje čase bolj ekspeditivno kot pred leti. Lani so se v trgovini v tem smislu zgodile velike spremembe. Težave, ki so eskalirale pred poletjem in zakuhale veliko delavsko nezadovoljstvo, so delodajalce in sindikaliste prisilile, da so se v rekordnem poldrugem mesecu, po trdih pogajanjih, sporazumeli o aneksu h kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine ter z njim preuredili (omejili) nedeljski in praznični delovni čas v trgovini in izboljšali plačne tarife. Resnici na ljubo je bila za velik del pospeška zaslužna politika, ki se je spogledovala z zakonsko ukinitvijo nedeljskega dela, a so bili socialni partnerji hitrejši.

Po manj kot treh mesecih se je že začel nov krog pogajanj, saj bo veljavna kolektivna pogodba dejavnosti kot celote (z njo pa tudi omenjeni aneks) potekla konec letošnjega leta. Včeraj sta se tako reprezentatitvni sindikat kot reprezentativna zbornica pohvalila z izkupičkom pogajanj: novo kolektivno pogodbo, ki bo zaposlenim v trgovini zvišala plače, določila sledenje inflaciji, bolje uredila delovni čas, olajšala usklajevanje družinskega življenja ... in – upati je – ublažila kadrovsko stisko.

Priznati je treba, da sta obe strani opravili veliko delo in na dopust gresta zadovoljni. Vsaka zase ravno toliko, da se ne bi zdelo, da je drugi uspelo iztisniti precej več. Čudežev pač ni, prodajalci in prodajalke se (še) ne bodo mogli pohvaliti z dobro plačo, tudi tistih nekaj tisoč delavcev, kot jih po oceni v dejavnosti primanjkuje, ne bo čez noč potrkalo na vrata kadrovskih služb. Bodo pa, na primer, prodajalci vse praznike prosti. In tisti, ki bi si z delom v nedeljo želeli izboljšati plačo, bodo imeli za to več možnosti.