Tiskane izdaje
Ajej! Težko bi našla ustreznejšo besedo ali stavek, ki bi bolje kot ta dvozložnica opisala občutke po dvodnevnem poslušanju razprav o novem ciklu vrednotenja nepremičnin. Saj ne, da se tam nekje v malih možganih ne bi zavedala dejstva, da je zakon, ki na novo postavlja (v resnici ne tako zelo spremenjena) pravila o množičnem vrednotenju, že skoraj na poti v parlament. A ko poslušaš predstavnike ministrstva za finance, geodetske uprave, ocenjevalce vrednosti nepremičnin in še koga pred strokovno javnostjo pojasnjevati novosti v primerjavi s prvim množičnim vrednotenjem, izvedenim leta 2009, je jasno: spet so zagrizli v kislo jabolko. In spet bo ogenj v strehi.
Ni mi uspelo razbrati, ali zaposleni na geodetski upravi o tem razmišljajo. Tako kot prvič bodo namreč tudi tokrat oni pod drobnogled vzeli naše nepremično premoženje in mu določili neko posplošeno vrednost. Čeprav bo menda tokrat marsikaj drugače, bodo vseeno potrebovali trdo kožo, ki so jo gotovo dobili v prvem poskusu. Kajti, rekla bi, da se v teh letih v našem odnosu do svojih stanovanj, hiš, sadovnjakov, kozolcev, lop, travnikov, gozdov in ne nazadnje tudi podrtij ni nič spremenilo. So naše in pika in kaj spet koga briga! Ker se zavedamo, da bo prej ali slej treba plačati davek nanje, je dobro, da niso preveč dobro ovrednotene.
Nesporno je, da so bili ne tako redki glede tega kar inovativni. Na primer, lastnik v bloku je navedel pravo površino njegovega stanovanja, sosed pod njim pa je pri izmeri pozabil na kakšno sobo ali dve. In seveda prvi ni mogel razumeti, kako je Gurs dvema stanovanjema pripisal enako posplošeno vrednost. Zdaj bo drugače. Če ne bomo pošteni, jih bomo dobili po prstih, kajti menda je prav ta inovativnost lastnikov zelo pripomogla k številu napačnih ovrednotenj. Zdaj bo nadzor resnejši, tudi kazni višje, predvsem pa bo zato, da bi popravili, na primer, podatek o površini stanovanja, treba najeti geodeta, ki s svojim podpisom jamči, da je vse, kot je treba. Konec je torej zaupanja v lastnike; veljalo bo samo, kar je uradno in dokazljivo. Prijeli nas bodo bolj trdo.
Ampak pred leti so se pokazale še druge težave, o katerih bi človek po zdravi kmečki pameti – ki je bila na navedenih predstavitvah večkrat omenjena – težko rekel, da bodo odpravljene s tem, ko bo Gurs za izračune upošteval le podatke o nepremičninah, ki so v javnih evidencah ali pa jih je mogoče preveriti. Na primer, vrtne grede še stojijo in lastniki skladovnice drv še pokrivajo z valovitko. Še več, zdaj morda stojijo drugod, kot so prvič. Tudi strehe hiš še vedno včasih segajo na sosedovo zemljišče, vsi lastniki pa medtem tudi niso uredili stanja v zemljiški knjigi. Tudi zaradi vsega tega smo se pred leti v izračunih razjarjeni gnetli po Gursovih območnih enotah. Tudi če je bilo generalno gledano napak samo nekaj odstotkov, je tiste, ki so jih imeli, še kako prizadelo.
Ampak takrat, ko bomo spet množično preverjali, koliko država meni, da je vredna naša lastnina, bosta minili še kaki dve leti. Da se zgodovina le ne bi ponovila!
Da bi le bili uspešnejši
Milka Bizovičar o množičnem vrednotenju nepremičnin
Objavljeno
13. november 2016 16.35
