Daleč od glave, daleč od srca

Logično je, da volivci zahtevajo več od bruseljskih institucij, a najprej je treba oditi na volitve.

Objavljeno
15. maj 2019 06.00
Posodobljeno
15. maj 2019 08.37
FOTO: AFP
Volitve v evropski parlament (EP) so v Sloveniji po udeležbi na voliščih prehitele le težko razumljive referendume. Nazadnje je svoj glas oddala manj kot četrtina volivcev, zato je želja pred tokratnim glasovanjem, da se ta trend obrne navzgor. Čeprav je EP edini organ, ki ga neposredno izvolijo državljani Unije, to do zdaj ni bil zadosten razlog za večje zanimanje za njegovo delo. Vso krivdo za majhno zanimanje za evropsko politiko najbrž ne moremo pripisati le parlamentu, ampak celotnemu ustroju EU, ki ne najde poti do svojih prebivalcev in ostaja daleč stran od njihovih glav.

Tudi v tej predvolilni kampanji se je v Sloveniji pokazalo, da kandidati ne zmorejo pritegniti občinstva, da bi se to bolj zanimalo za evropske zadeve. Pričakovano imajo s tem večje težave kandidati novinci, a tudi izkušeni evropski poslanci niso pretirano prepričljivi ambasadorji EU.



V predvolilnem času zato prevladujejo domače teme. Migrantska problematika je bila sicer v fokusu EU vse od leta 2015, a se je pri nas o njej razpravljalo le na državni ravni. Le redki so glasovi, ki opozarjajo, da tega vprašanja ni mogoče rešiti ob Kolpi, ampak da bo potrebno široko evropsko soglasje o konkretnih politikah in projektih, ki bodo po eni strani zmanjšali pritisk priseljevanja, po drugi pa našli učinkovitejše načine integracije.

A pri nas se raje bije klasični strankarski boj, na ločnici med koalicijo in opozicijo ter med sorodnimi strankami, denimo SD in Levico ali SDS in NSi. Voda na mlin desnih strank, ki nasprotujejo priseljevanju, je bila tudi ugrabitev Belokranjca z njegovim vozilom vred, da bi se tako lažje in hitreje pretihotapili v Italijo. To je presenetilo tudi druge stranke, ki so nekako hotele biti solidarne z Belokranjci, da so posegle po populističnih izjavah in dejanjih. Verjetno pri tem prednjači predlog Mira Cerarja italijanskemu kolegu Enzu Moaveru Milanesiju o skupnih policijskih patruljah na zahodni meji.

A da se ne ujamemo v zanko volilne kampanje in do kolen zagazimo v domačo politično močvaro, je bolje razumeti vlogo, prednosti in slabosti EU. Združena Evropa je namreč še vedno zelo močna gospodarska sila, ki se ji s pravimi politikami ni treba bati ne invazivne kitajske iniciative »en pas, ena pot«, ne izolacionistične poze ZDA. Resda je bila v preteklosti pogosto razdeljena, a ji je na koncu uspelo najti skupni imenovalec, ki ga imenujemo Evropska unija. Nikjer na svetu ni življenjski standard ljudi tako visok in nikjer drugje pridobitve razsvetljenstva vidne na vsakem koraku.

Gotovo bo razprava o bolj ali manj povezani Uniji še nekaj časa trajala, a najtežje probleme bomo lahko reševali le s skupnimi močmi. Zato je logično, da volivci zahtevajo več od bruseljskih institucij, a najprej je treba oditi na volitve in odločevalcem pokazati, da morajo strniti moči.