Dan za občutek, kakšna je izbrana šola
Informativni dnevi so priložnost za starše, da otrokom zaupajo in prepustijo odločitev, čeprav bo morda napačna.
Odpri galerijo
Če je navzočnost staršev v srednjih šolah še razumljiva, je nerazumljivo, kaj počno starši na informativnih dnevih na fakultetah. FOTO: Jure Eržen/Delo
Bodoči dijaki in študenti bodo danes in jutri preplavili srednje-, višje- in visokošolska središča. Čeprav je vpisnih mest veliko več, kot je kandidatov zanje, in bi teoretično vsi lahko nekam prišli, to še zdaleč ne pomeni, da bo izbrana šola oziroma fakulteta imela prostor za vse. Omejitve vpisov bodo znane šele čez nekaj mesecev.
Ravnatelji srednjih šol povedo, da se v programih, kjer je bila omejitev vpisa, v naslednjem šolskem letu zanimanje zmanjša. Razumljivo. Nabiranje točk za želen srednješolski ali študijski program je naporno. Tudi psihično. Želja priti na določeno šolo je lahko dober motivator. A tistih, ki že v osnovni šoli vedo, kaj bi v življenju radi počeli, ni prav veliko.
Tega se zelo dobro zavedajo tudi v šolah. Svoje programe predstavljajo na različnih sejmih, dnevih odprtih vrat, družbenih omrežjih … Poplava pozitivnih informacij. Informativni dan je možnost, da bodoči dijak in študent šolo preverita v praksi. Je priložnost za neformalni klepet s tistimi, ki šolo že obiskujejo. Da se začuti razpoloženje. Nikakor pa naj to ne bi bil ključni dejavnik, zaradi katerega bi opravili izbiro. Lahko je le dodatni plus ali minus.
Bodoče dijake na informativnih dnevih večinoma spremljajo starši. Medtem ko starše zanima tudi, kaj bodo otroci jedli, učence zanima predvsem to, koliko je domačih nalog. Če je navzočnost staršev v srednjih šolah še razumljiva, je nerazumljivo, kaj počno starši na informativnih dnevih na fakultetah. Kot da ne bi svojim (polnoletnim) otrokom zaupali odločitve o njihovem lastnem življenju. Skrb vzbujajoče je sicer, da v to privolijo sami bodoči študenti, saj bi še pred kakšnim desetletjem starši na informativnem dnevu predstavljali socialni samomor.
Morda pa so informativni dnevi prelomnica in priložnost tudi za starše. Da otroku obisk informativnega dneva morda omogočijo že kakšno leto prej, da se pogovori z otrokom ne začnejo v mesecu odločitve ter da svoja pričakovanja in morebitne neizživete želje ohranijo zase. Na kratko, da otrokom zaupajo in prepustijo odločitev, četudi bo morda napačna. Taka šola je morda največ vredna. In sploh ni napačna.
Ravnatelji srednjih šol povedo, da se v programih, kjer je bila omejitev vpisa, v naslednjem šolskem letu zanimanje zmanjša. Razumljivo. Nabiranje točk za želen srednješolski ali študijski program je naporno. Tudi psihično. Želja priti na določeno šolo je lahko dober motivator. A tistih, ki že v osnovni šoli vedo, kaj bi v življenju radi počeli, ni prav veliko.
Tega se zelo dobro zavedajo tudi v šolah. Svoje programe predstavljajo na različnih sejmih, dnevih odprtih vrat, družbenih omrežjih … Poplava pozitivnih informacij. Informativni dan je možnost, da bodoči dijak in študent šolo preverita v praksi. Je priložnost za neformalni klepet s tistimi, ki šolo že obiskujejo. Da se začuti razpoloženje. Nikakor pa naj to ne bi bil ključni dejavnik, zaradi katerega bi opravili izbiro. Lahko je le dodatni plus ali minus.
Bodoče dijake na informativnih dnevih večinoma spremljajo starši. Medtem ko starše zanima tudi, kaj bodo otroci jedli, učence zanima predvsem to, koliko je domačih nalog. Če je navzočnost staršev v srednjih šolah še razumljiva, je nerazumljivo, kaj počno starši na informativnih dnevih na fakultetah. Kot da ne bi svojim (polnoletnim) otrokom zaupali odločitve o njihovem lastnem življenju. Skrb vzbujajoče je sicer, da v to privolijo sami bodoči študenti, saj bi še pred kakšnim desetletjem starši na informativnem dnevu predstavljali socialni samomor.
Morda pa so informativni dnevi prelomnica in priložnost tudi za starše. Da otroku obisk informativnega dneva morda omogočijo že kakšno leto prej, da se pogovori z otrokom ne začnejo v mesecu odločitve ter da svoja pričakovanja in morebitne neizživete želje ohranijo zase. Na kratko, da otrokom zaupajo in prepustijo odločitev, četudi bo morda napačna. Taka šola je morda največ vredna. In sploh ni napačna.
