Déjà vu na Mopu ali ponavlja se stari vzorec
Hrup je glasen morilec; čudež je, ne slišati ga. V Sloveniji ga sliši 180.000 ljudi, le Mop in vlada ne.
Odpri galerijo
Gost promet in zastoji. FOTO: Jure Eržen/Delo
V Evropi je hrup ena največjih nadlog bivanjskih sosesk tik ob avtocestah in železnicah, okvara sluha zaradi hrupa na delovnem mestu pa prva poklicna bolezen.
Tačas ko se Evropa ukvarja s težavami prehrupnih vrtcev in prašičjih farm, v Sloveniji kritične oziroma alarmne ravni hrupa ob cestah in železnicah ne obstajajo več. Naš hrup je očitno drugačen od evropskega.
Uredba o hrupu, s katero slovensko ministrstvo za okolje (Mop) uzakonja več namesto manj hrupa in vzpostavlja definicijo, po kateri manj kot trije milijoni vozil in manj kot 30.000 vlakov na leto niso pretirana obremenitev za zdravje ljudi, ni presenečenje. Uredbo so namreč napisali na istem ministrstvu, ki že pred desetletjem ni uvidelo, da sežig do sto ton odpadkov na dan v trboveljskem Lafargeeu najbrž tudi ne bo pripomogel k zdravju Zasavcev.
Večje presenečenje je odločitev Cerarjeve vlade, ki se je zavezala, da bo delala za dobrobit ljudi, zdaj pa je, preden je odpeljal njen vlak, sprejela uredbo, ki tepta vse – od ustavne pravice ljudi živeti v zdravem okolju do evropskih direktiv – in je le v potuho (pre)glasni industriji. S tem, ko je vlada eni najspornejših okoljskih uredb zeleno luč prižgala dva meseca po odstopu premiera Mira Cerarja, je poteptala tudi lastno zakonodajno službo. Ta je presodila, da sprejetje uredbe ni tekoči posel poslavljajoče se vlade. Je pa vlada z uredbo, po kateri mora državne ceste onesnažiti vsaj tri milijone vozil in tire vsaj 30.000 vlakov na leto, da je hrup dokazan in da mu sledi ukrep, tekoče prezrla 90 odstotkov državnih cest in skoraj tri četrtine železniških prog, ki ne dosegajo tega »praga« in še ves hrup, ki ga povzročajo pretovori več tisoč vozil v pristaniščih.
V bistvu je tudi ta vlada, tako kot pred njo Pahorjeva, klonila pred močjo lobijev in denarja. Ne gre le za morebitne odškodnine zaradi hrupa, do katerih bi bili upravičeni ljudje, če bi bila uredba bolj pisana na kožo njim. Večji problem je ponavljajoči se Mopov vzorec še iz časov Lafargea: o ukrepih v primeru pretiranega hrupa bodo po novem odločali onesnaževalci sami, v večini primerov pa jim ga niti meriti ne bo treba. Ker pretiranega hrupa pri nas tudi po uredbi skoraj »ni«. Tudi Lafarge je nekoč sam meril lastno onesnaženje in »upravljal« podatke o njem. Zato emisij, predvsem pretiranih, nikoli ni izmeril …
Mop je v primeru Lafargea ustavila šele sodba upravnega sodišča. A iz nje se uradniki očitno niso nič naučili. Pred desetletjem so bili slepi za »tihega morilca« v podobi rakotvornih emisij. Hrup je glasen morilec, ki v Evropi na leto povzroči deset tisoč prezgodnjih smrti. Čudež je, ne slišati ga. V Sloveniji ga sliši več kot 180.000 ljudi, a jih pred njim ne ščiti niti pristojni – okoljski – resor. Z modro vladno presojo bi bilo uredbo o hrupu mogoče ustaviti prej, preden to na pritožbo nevladnikov iz Alpe Adria Green stori ustavno sodišče. Mopa najbrž ne ustavi nihče ...
Tačas ko se Evropa ukvarja s težavami prehrupnih vrtcev in prašičjih farm, v Sloveniji kritične oziroma alarmne ravni hrupa ob cestah in železnicah ne obstajajo več. Naš hrup je očitno drugačen od evropskega.
Uredba o hrupu, s katero slovensko ministrstvo za okolje (Mop) uzakonja več namesto manj hrupa in vzpostavlja definicijo, po kateri manj kot trije milijoni vozil in manj kot 30.000 vlakov na leto niso pretirana obremenitev za zdravje ljudi, ni presenečenje. Uredbo so namreč napisali na istem ministrstvu, ki že pred desetletjem ni uvidelo, da sežig do sto ton odpadkov na dan v trboveljskem Lafargeeu najbrž tudi ne bo pripomogel k zdravju Zasavcev.
Večje presenečenje je odločitev Cerarjeve vlade, ki se je zavezala, da bo delala za dobrobit ljudi, zdaj pa je, preden je odpeljal njen vlak, sprejela uredbo, ki tepta vse – od ustavne pravice ljudi živeti v zdravem okolju do evropskih direktiv – in je le v potuho (pre)glasni industriji. S tem, ko je vlada eni najspornejših okoljskih uredb zeleno luč prižgala dva meseca po odstopu premiera Mira Cerarja, je poteptala tudi lastno zakonodajno službo. Ta je presodila, da sprejetje uredbe ni tekoči posel poslavljajoče se vlade. Je pa vlada z uredbo, po kateri mora državne ceste onesnažiti vsaj tri milijone vozil in tire vsaj 30.000 vlakov na leto, da je hrup dokazan in da mu sledi ukrep, tekoče prezrla 90 odstotkov državnih cest in skoraj tri četrtine železniških prog, ki ne dosegajo tega »praga« in še ves hrup, ki ga povzročajo pretovori več tisoč vozil v pristaniščih.
V bistvu je tudi ta vlada, tako kot pred njo Pahorjeva, klonila pred močjo lobijev in denarja. Ne gre le za morebitne odškodnine zaradi hrupa, do katerih bi bili upravičeni ljudje, če bi bila uredba bolj pisana na kožo njim. Večji problem je ponavljajoči se Mopov vzorec še iz časov Lafargea: o ukrepih v primeru pretiranega hrupa bodo po novem odločali onesnaževalci sami, v večini primerov pa jim ga niti meriti ne bo treba. Ker pretiranega hrupa pri nas tudi po uredbi skoraj »ni«. Tudi Lafarge je nekoč sam meril lastno onesnaženje in »upravljal« podatke o njem. Zato emisij, predvsem pretiranih, nikoli ni izmeril …
Mop je v primeru Lafargea ustavila šele sodba upravnega sodišča. A iz nje se uradniki očitno niso nič naučili. Pred desetletjem so bili slepi za »tihega morilca« v podobi rakotvornih emisij. Hrup je glasen morilec, ki v Evropi na leto povzroči deset tisoč prezgodnjih smrti. Čudež je, ne slišati ga. V Sloveniji ga sliši več kot 180.000 ljudi, a jih pred njim ne ščiti niti pristojni – okoljski – resor. Z modro vladno presojo bi bilo uredbo o hrupu mogoče ustaviti prej, preden to na pritožbo nevladnikov iz Alpe Adria Green stori ustavno sodišče. Mopa najbrž ne ustavi nihče ...
