Tiskane izdaje
Skvotanje pomeni naseliti se brez dovoljenja. Sredi 80. let je na Zahodu doseglo vrhunec, 90. leta pa so nam ostala v spominu po številnih spopadih policije in skvoterjev. Ideja skvotanja najpogosteje izvira iz anarhistične ideologije, ena od njenih manifestacij je zasedba prostorov.
Najbolj znani skvot v Sloveniji je nekdanja tovarna koles Rog v Ljubljani, ki jo imenujejo avtonomna cona. Ta bo, kot vse kaže, po desetih letih dočakala svoj konec. Zgodba o zaprtju je postala prava politična in moralistična žajfnica, ki se vleče po vseh medijih, forumih in družabnih omrežjih. In kot v vsaki pravi žajfnici po vrsti prizorov ugotovite, da se ni zgodilo še nič; vse do včeraj, ko se je pojavil bager in so mu rogovci preprečili rušenje. Zdi se, da se bo do 14. junija, ko bo poteklo gradbeno dovoljenje, zgodil smrtni udarec ljubljanskemu alternativnemu imidžu. To bo za rogovce pomenilo padec avtonomije umetnosti pod interesi kapitala, saj je Metelkova po njihovem mainstream. Pa je res tako?
So umetniško izražanje v Rogu, debatiranje, skejtanje, vključevanje beguncev res dali družbi toliko koristnega, da bo zazevala kulturna in socialna vrzel? O tem bi bilo treba povprašati Ljubljančane, ki pa ne igrajo nobene vloge. Aktivni igralci so rogovci in Mestna občina Ljubljana, ki je lastnica Roga. Kot je to običajno, je umetniška svoboda na vrvici lastništva, denarja, politike in trga. Mesto kot lastnik lahko Rog proda na dražbi najboljšemu investitorju ali pa je samo vlagatelj in tam, kot napoveduje, postavi garažno hišo, center sodobnih umetnosti ... Zasebni investitor bi se gotovo odločil za drugačen program, najverjetneje za stanovanja, ki jih v Ljubljani, sploh v središču, primanjkuje. Lokacija je ena najlepših, cenijo jo tudi rogovci. Zagotovo pa noben od potencialnih investitorjev ne bo hotel obdržati številčne skupine umetnikov in aktivistov, saj nikjer na svetu še niso pokazali zanimanja za samoorganizirano neprofitabilno skupnost. Takšen je svet.
Po mestnih načrtih naj bi bil tu še naprej prostor za kulturo, zato si zlahka predstavljamo lepo urejeno galerijo, ki ne bo imela nikakršne zveze s sedanjo avtonomno cono. Ta bi prej ali slej nehala funkcionirati po logiki entuziazma, zamenjala bi jo logika tržne ekonomije, kot se je to zgodilo s številnimi tovrstni skvoti po svetu. Umetniški skvoti pozneje postanejo tudi uradne kulturne institucije. Edina alternativa rogovcev je sodelovanje z lastnikom. Župan govori o razpisih, na katere se bodo lahko prijavili vsi, a izbrani ne bodo vsi.
Bolj demokratičnega načina družba, ki ni anarhistična, ne pozna, vendar se rogovcem ne zdi demokratičen. Skvotanje je po zakonih številnih držav nelegalno, obstajajo pa redki primeri, ko skvoterjem uspe legalizirati lastnino prostora, ki so jo zasedli. V Ljubljani je v igri predragoceni prostor, da bi se mesto odpovedalo svojim načrtom. In ne nazadnje so rogovci pred desetletjem, ko so zasedli prostor, zapisali, da ga bodo mirno zapustili, ko bo imela MOL načrte za ureditev in bo začela prenovo. Torej? Ali bo zazevala še ena gradbena jama, je skrb ljubljanskih davkoplačevalcev ter volivcev, in ne rogovcev.
