Denar pa odteka

Država denarja, ki ji odteka iz termalnih vrtin, že desetletje ni sposobna pobrati.

Objavljeno
15. maj 2015 21.22
Na Štajerski konec vabijo terme
Janoš Zore, Posavje
Janoš Zore, Posavje
Nam konkurenčna avstrijska in nemška termalna kopališča koncesnin v zameno za pravico do rabe termalne vode še ne plačujejo. Ti državi bolj ali manj zavestno kljubujeta navodilom Bruslja, da naj bi bila njihova termalna podjetja na trgu čim bolj uspešna.

Tako razlagajo zaposleni v slovenski kopališki panogi. Večina izmed njihovih družb po vzoru evropske konkurence koncesnin ne plačuje. Pa čeprav zakonodaja to predvideva od leta 2005. V tem času je ministrstvu za okolje namreč uspelo napisati le pet koncesijskih odločb, na razrešitev vlog že celo večnost čaka 22 prošenj.

Razlog, da država večini kopališč ne zaračuna, kar so ta dolžna plačati in čemur niti ne nasprotujejo (dokler bi bili na položnicah razumni zneski), je popolnoma drugačen od domnevnega privilegiranja nacionalnega gospodarstva po vzoru tujine.

O tem priča začetek leta 2013, ko je ministrstvo za finance hotelo koncesnino zvišati za 170 do 300 odstotkov. Namesto privilegija se je Ljubljana odločila za poskus krpanja lukenj v proračunski malhi na račun panoge. Paradoks načrtov o podražitvi ni zgolj to, da dodatna obremenitev utegne narediti nove luknje v tkanino proračunske malhe. Gre tudi za to, da so se državni finančniki, ki hlastajo za kakršnim koli novim prilivom, ker termalnim kopališčem v obdobju 2005–2014 niso izdali odločb, odpovedali štirim milijonom evrov koncesijskih prihodkov. K temu je treba dodati še milijonske nezaračunane dajatve za rabo podzemnih voda za ogrevanje in stekleničenje.

Posledice nezakonitega stanja so številne. Država je na slovenskem kopališkem trgu ustvarila nelojalno konkurenco. Znotraj Save Turizma so, recimo, Terme Ptuj obremenjene s plačilom koncesnine, preostalih pet zdravilišč ne. Da bi Slovenija pred Brusljem imela čisto vest – kar določi v zakonu, je pač dolžna pobrati – razmere za nazaj ureja z novelo zakona o vodah, ki je bila sprejeta leta 2013. Namesto milijonov bo za obdobje 2005–2013 tako pobrala le še 400.000 evrov, a hkrati bo Termam Ptuj in preostalim štirim plačnikom koncesnine (lani skupaj 117.000 evrov) preplačila iz preteklih let morala obračunati.

Po predlanski noveli zakona bi MOP odločbe vsem prosilcem moral izdati do konca leta 2014. Toda en zakon več ali manj, stanje je še vedno enako kot leta 2013. Na ministrstvu za okolje tokrat obljubljajo ureditev razmer in uporabo nove formule za izračun koncesnin z januarjem 2016. Pred tem se bodo s kopališči morali pogoditi o višini koncesnin za leti 2014 in 2015. Delo za birokracijo je zagotovljeno.

Da do gospodarstva in davkoplačevalcev neodgovorna zgodba po desetletju malomarnosti še zdaleč ni tik pred zaključkom, pričajo tudi namigovanja, da zdaj, ko gospodarski resor vodi človek iz kopališke panoge, namesto podražitve koncesnin ni izključena niti pocenitev.

Kompas v Sloveniji lahko po potrebi pač kdaj kaže tudi proti jugu. Prezadolžena država pa medtem denarja, ki ji odteka iz termalnih vrtin, že desetletje ni sposobna pobrati.