Denar v idejah
Miki Miška in druge ideje Walta Disneyja so danes vredne 6,8 milijarde ameriških dolarjev.
Odpri galerijo
FOTO: Mike Blake/Reuters
Imate pravo idejo? Da? In koliko mislite, da je vredna? Živimo pač v časih, ko je povsem običajno, da si ljudje zastavljamo takšna vprašanja. Velikokrat jih slišimo. Pri tem pa morda prezremo, kako čudno se je sploh spraševati kaj takega. Ne nazadnje se v danem trenutku v prav vsaki zdravi človeški glavi bliska od številnih idej.
Pa vendar je jasno, da vse te ideje nimajo enake teže, saj veliko večino od njih pozabimo že čez nekaj trenutkov. Nekaterim idejam pa uspe, da se iz glave enega posameznika razširijo v številne druge glave. In ljudje, ki sodelujejo v tem postopku, na ta račun velikokrat zaslužijo precejšnje zneske.
Tako sta minuli teden preminila dva avtorja zelo uspešnih idej, oba v častitljivi starosti: finančnik Jack Bogle in tržnik Lester Wunderman. Prvi gospod je razvil »pasivne indeksne vzajemne delniške sklade« (zelo na hitro, to so naložbeni skladi, ki so v lasti varčevalcev, ne pa njihovih upravljavcev, in ki imajo za povrh zelo nizke stroške ob hkrati nadpovprečno dobrih donosih; to deluje zato, ker ti skladi niti ne poskušajo najti »ta najboljše« naložbe, temveč kupijo prav vse delnice, ki so del nekega borznega indeksa – ali kot je nekoč dejal gospod Bogle, »zakaj bi iskali šivanko v kupu sena, če lahko kupite cel kup«). Drugi gospod je razvil »direktni marketing« (spet površno, to so denimo prodajni letaki, ki zapolnijo vaš poštni nabiralnik, ali pa prodajni kanali na televiziji, kjer lahko naročilo oddate na brezplačni telefonski številki).
Težko je najti bolj uspešni ideji, čeprav ju, resnici na ljubo, opazi bolj malo ljudi zunaj ekonomske discipline. Ti ideji sta bili tako uspešni, da sta postali nevidni – zlasti pa njuna avtorja. Indeksni skladi so danes industrija, ki je na vsem svetu vredna okoli 7 bilijonov ameriških dolarjev (za Američane, »trilijonov« oziroma 12 ničel za sedmico).
Direktni marketing pa naj bi bil, kot panoga, vreden okoli 300 milijard dolarjev. Tako pa je večina ljudi pozabila, da sta ti ideji bili njuni – nekaj, kar se jima je utrnilo v letih po drugi svetovni vojni, ne pa izročilo, ki bi nas spremljalo iz pradavnine. Na podlagi teh idej sta se v zgolj nekaj letih razvili pomembni, veliki, uspešni industriji. Pred njima teh dejavnosti sploh ni bilo. Potrebna je bila ideja.
Prav to dejstvo nam omogoča, da »čez palec« ocenimo vrednost teh idej – pač vzamemo vrednost industrijskih panog, ki ju brez Bogla in Wundermana sploh ne bi bilo. Običajno je to veliko težje – ni lahko pripisati cene idejam.
Velikokrat gre sicer za poslovne ideje, ni pa nujno. Tudi denimo s političnimi idejami so ljudje že zaslužili celo premoženje (vprašajte samo nekdanjega zimbabvejskega borca za neodvisnost, nato pa večdesetletnega predsednika Roberta Mugabeja). Torej da, nekatere ideje vsekakor imajo vrednost, ki jo lahko izrazimo v denarju. In to s šest-, sedem-, celo osemmestnimi številkami. Bolj učeni temu pravijo »monetarizacija idej«. Pa vendar je to še zmeraj nekaj kontroverznega.
Nasprotniki prihajajo z zelo različnih vetrov. Nekateri zagovarjajo stališče, da so ideje nekaj svetega, kar presega običajne okvire fizičnega sveta, in da se preprosto ne spodobi, da jim pripišemo ceno v evrih ali dolarjih. Vrednost Pitagorovega izreka ali Newtonovih oziroma Leibnizovih odvodov? Zares neskončna. Na čisto drugem bregu so tisti, ki vidijo zgolj in samo fizično delo.
Torej tisti, ki čislajo delavce v kmetijstvu ali v industrijski proizvodnji, za druge poklice, ki delajo bolj na strani idej (denimo profesorje filozofije), pa premorejo samo prezir. Seveda je zanje ideja, da lahko ima ideja svojo vrednost, ena sama neumnost – globoko v sebi so namreč prepričani, da je cena ideje enaka nič. Tretjo vrsto nasprotnikov denarne vrednosti idej pa moti ena od posledic dejstva, da je ta vrednost pač izražena v denarju. To namreč prinese tudi posledico, da lahko tržno vrednost idej med sabo primerjamo. In da so ene ideje očitno vredne več od drugih – to pa je v nasprotju z idealom, da vse ideje enakovredne.
Ampak tu se velja spomniti nesmrtnih besed Mary Kay Ash, ameriške podjetnice in ustanoviteljice kozmetičnega imperija: »Povprečna ideja, ki navdušuje, bo šla dlje od odlične ideje, ki nikogar ne navdihuje.« Tako je pač, seveda je idej veliko. Le da niso vse dobre, tako kot tudi niso vse izvirne. Najredkejše so uspešne.
Lahko torej idejam pripišemo vrednost? Ne glede na vse omenjene zadržke, določanje vrednosti idejam je nekaj, kar v gospodarstvih tega sveta počnejo vsak dan. Poslovne bilance ne nazadnje vsebujejo postavko »neopredmetena sredstva« (tako denimo vemo, da so Miki Miška in druge ideje Walta Disneyja danes vredne 6,8 milijarde ameriških dolarjev – celotna korporacija Disney, skupaj z vsemi stavbami, zalogami denarja in fizičnim kapitalom, pa 165,5 milijarde dolarjev).
Pa ideje nimajo cene nujno samo v kapitalizmu. Tudi v totalitarizmih se najdejo avtorji, ki za svoje ideje prejemajo nagrade, odlikovanja in zaslužne pokojnine, medtem ko so drugi lahko srečni, če jih njihove ideje ne stanejo glave (ali pa zapora, kar seveda pomeni izpad rednih dohodkov in izgubo marsikatere poslovne priložnosti – ni namreč nujno, da so nagrade in kazni izplačane zgolj in samo v gotovini).
Ideje so torej lahko vir denarja. Le da običajno ideja sama po sebi ni dovolj – treba je imeti še ideje, kako lahko te možnosti izkoristiš.
***
Jure Stojan, partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
Pa vendar je jasno, da vse te ideje nimajo enake teže, saj veliko večino od njih pozabimo že čez nekaj trenutkov. Nekaterim idejam pa uspe, da se iz glave enega posameznika razširijo v številne druge glave. In ljudje, ki sodelujejo v tem postopku, na ta račun velikokrat zaslužijo precejšnje zneske.
Tako sta minuli teden preminila dva avtorja zelo uspešnih idej, oba v častitljivi starosti: finančnik Jack Bogle in tržnik Lester Wunderman. Prvi gospod je razvil »pasivne indeksne vzajemne delniške sklade« (zelo na hitro, to so naložbeni skladi, ki so v lasti varčevalcev, ne pa njihovih upravljavcev, in ki imajo za povrh zelo nizke stroške ob hkrati nadpovprečno dobrih donosih; to deluje zato, ker ti skladi niti ne poskušajo najti »ta najboljše« naložbe, temveč kupijo prav vse delnice, ki so del nekega borznega indeksa – ali kot je nekoč dejal gospod Bogle, »zakaj bi iskali šivanko v kupu sena, če lahko kupite cel kup«). Drugi gospod je razvil »direktni marketing« (spet površno, to so denimo prodajni letaki, ki zapolnijo vaš poštni nabiralnik, ali pa prodajni kanali na televiziji, kjer lahko naročilo oddate na brezplačni telefonski številki).
Težko je najti bolj uspešni ideji, čeprav ju, resnici na ljubo, opazi bolj malo ljudi zunaj ekonomske discipline. Ti ideji sta bili tako uspešni, da sta postali nevidni – zlasti pa njuna avtorja. Indeksni skladi so danes industrija, ki je na vsem svetu vredna okoli 7 bilijonov ameriških dolarjev (za Američane, »trilijonov« oziroma 12 ničel za sedmico).
Direktni marketing pa naj bi bil, kot panoga, vreden okoli 300 milijard dolarjev. Tako pa je večina ljudi pozabila, da sta ti ideji bili njuni – nekaj, kar se jima je utrnilo v letih po drugi svetovni vojni, ne pa izročilo, ki bi nas spremljalo iz pradavnine. Na podlagi teh idej sta se v zgolj nekaj letih razvili pomembni, veliki, uspešni industriji. Pred njima teh dejavnosti sploh ni bilo. Potrebna je bila ideja.
Prav to dejstvo nam omogoča, da »čez palec« ocenimo vrednost teh idej – pač vzamemo vrednost industrijskih panog, ki ju brez Bogla in Wundermana sploh ne bi bilo. Običajno je to veliko težje – ni lahko pripisati cene idejam.
Velikokrat gre sicer za poslovne ideje, ni pa nujno. Tudi denimo s političnimi idejami so ljudje že zaslužili celo premoženje (vprašajte samo nekdanjega zimbabvejskega borca za neodvisnost, nato pa večdesetletnega predsednika Roberta Mugabeja). Torej da, nekatere ideje vsekakor imajo vrednost, ki jo lahko izrazimo v denarju. In to s šest-, sedem-, celo osemmestnimi številkami. Bolj učeni temu pravijo »monetarizacija idej«. Pa vendar je to še zmeraj nekaj kontroverznega.
Nasprotniki prihajajo z zelo različnih vetrov. Nekateri zagovarjajo stališče, da so ideje nekaj svetega, kar presega običajne okvire fizičnega sveta, in da se preprosto ne spodobi, da jim pripišemo ceno v evrih ali dolarjih. Vrednost Pitagorovega izreka ali Newtonovih oziroma Leibnizovih odvodov? Zares neskončna. Na čisto drugem bregu so tisti, ki vidijo zgolj in samo fizično delo.
Torej tisti, ki čislajo delavce v kmetijstvu ali v industrijski proizvodnji, za druge poklice, ki delajo bolj na strani idej (denimo profesorje filozofije), pa premorejo samo prezir. Seveda je zanje ideja, da lahko ima ideja svojo vrednost, ena sama neumnost – globoko v sebi so namreč prepričani, da je cena ideje enaka nič. Tretjo vrsto nasprotnikov denarne vrednosti idej pa moti ena od posledic dejstva, da je ta vrednost pač izražena v denarju. To namreč prinese tudi posledico, da lahko tržno vrednost idej med sabo primerjamo. In da so ene ideje očitno vredne več od drugih – to pa je v nasprotju z idealom, da vse ideje enakovredne.
Ampak tu se velja spomniti nesmrtnih besed Mary Kay Ash, ameriške podjetnice in ustanoviteljice kozmetičnega imperija: »Povprečna ideja, ki navdušuje, bo šla dlje od odlične ideje, ki nikogar ne navdihuje.« Tako je pač, seveda je idej veliko. Le da niso vse dobre, tako kot tudi niso vse izvirne. Najredkejše so uspešne.
Lahko torej idejam pripišemo vrednost? Ne glede na vse omenjene zadržke, določanje vrednosti idejam je nekaj, kar v gospodarstvih tega sveta počnejo vsak dan. Poslovne bilance ne nazadnje vsebujejo postavko »neopredmetena sredstva« (tako denimo vemo, da so Miki Miška in druge ideje Walta Disneyja danes vredne 6,8 milijarde ameriških dolarjev – celotna korporacija Disney, skupaj z vsemi stavbami, zalogami denarja in fizičnim kapitalom, pa 165,5 milijarde dolarjev).
Pa ideje nimajo cene nujno samo v kapitalizmu. Tudi v totalitarizmih se najdejo avtorji, ki za svoje ideje prejemajo nagrade, odlikovanja in zaslužne pokojnine, medtem ko so drugi lahko srečni, če jih njihove ideje ne stanejo glave (ali pa zapora, kar seveda pomeni izpad rednih dohodkov in izgubo marsikatere poslovne priložnosti – ni namreč nujno, da so nagrade in kazni izplačane zgolj in samo v gotovini).
Ideje so torej lahko vir denarja. Le da običajno ideja sama po sebi ni dovolj – treba je imeti še ideje, kako lahko te možnosti izkoristiš.
***
Jure Stojan, partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
