Dirka brez zmagovalca

Vročinski val Lucifer, ki velik del Evrope potiska v sušo in sili v razmišljanje o prihodnji preskrbi z vodo, pri nas nekoliko popušča. Kljub temu verjamem, da boste danes po končanem delovnem dnevu ali, če ste na dopustu, kar med njim, v senci srkali svoje mrzlo pivo.

Na zdravje. Toda dovolite mi, da vam vsaj na kratko nekoliko pokvarim ta užitek in vas potisnem v razmišljanje o vodi, ključni sestavini napitka pred vami. Za proizvodnjo vsake steklenice piva naš največji pivovar v povprečju porabi skoraj pet steklenic vode. Natančneje, za hektoliter proizvedene pijače porabi 4,9 hektolitra vode.

Lahko se ob pivu, ki smo ga kupili od korporacije, začnemo licemerno zgražati nad korporacijami, ki nam jemljejo vire pitne vode. Lahko pa se vprašamo, kdo jim je dostop do te vode omogočil. Pod kakšnimi pogoji črpajo vodo? Kdo in kako nadzira količine načrpane vode? Zakaj se koncesionarjem višina koncesije obračuna na podlagi prodanih količin in ne na podlagi načrpanih količin vode? Ali si ljudje, ki opravljajo ta nadzor, zaslužijo svoje plače?

Da se količina in kakovost podtalnice pri nas zmanjšujeta iz leta v leto, ni nobena skrivnost. O onesnaženju vodotokov in podtalnice beremo skoraj vsak dan. V zelenem raju na sončni strani Alp, kjer nam iz skoraj vsakega hriba teče kak studenec, kdaj tudi kakšen otrok umre zaradi okužene vode.

Žal se zdi, kot že tolikokrat prej, da ekonomija zmaguje v dirki z ekologijo. A vsak pameten gospodarstvenik in direktor, ki mu pogled seže dlje od naslednje bilance, se zaveda, da naravni viri niso neskončni. Dirka med ekologijo in ekonomijo ne more imeti zmagovalca. Mora pa imeti sodnika, delujočo državo, ki pazi, da udeleženci dirke v propad čim manj goljufajo.