Valovanje, ki ga globe povzročajo med Ljubljano in Zagrebom, je voda na mlin slovenskim nameram.
![Radin Silvano, ribič, v Piranskem zalivu, 29. decembra 2017.
[Radin Silvano,Piranski zaliv,arbitraža,meja,Republika Hrvaška,policija,ribiči,ribolov]](https://www.delo.si/media/images/20260726/3660440.width-660.format-webp.webp?rev=0)
Galerija
Radin Silvano, ribič, v Piranskem zalivu, 29. decembra 2017.
[Radin Silvano,Piranski zaliv,arbitraža,meja,Republika Hrvaška,policija,ribiči,ribolov]
Izrekanje glob hrvaškim ribičem zaradi nezakonitega prečkanja mejne črte v Piranskem zalivu, kot jo je določilo arbitražno sodišče, predstavljajo novo stopničko v odnosih med Slovenijo in Hrvaško – stopničko navzdol, ki vodi v spiralo nezaupanja in slabšanja odnosov, kakršni so prevladovali pred letom 2009.
Diplomati običajno pazljivo izbirajo besede pri opisovanju dogodkov in medsebojnih odnosov, a tega na ravni med Ljubljano in Zagrebom ni zaznati že dalj časa. Zadnji primer predstavljata hrvaška ministrica Marija Pejčinović Burić, ki je pred meseci pred mediji tarnala, da je slovenski kolega Karl Erjavec nesramen in agresiven, ta pa ji te dni vrača, da se z njo nima o čem pogovarjati, dokler bo trdila, da zanjo poteka hrvaško-slovenska meddržavna meja po sredini Piranskega zaliva. Čeprav gre za tipičen odziv Erjavca, ki se že doslej ni brzdal pri vračanju žogic na hrvaško stran, pred volitvami pa bo pri njem še manj diplomatske drže, je izjava hrvaške zunanje ministrice povsem neresna in jo je treba razumeti kot provokacijo in izzivanje, da bi slovenska stran storila kakšno neumno potezo. Hrvaška dobro ve, da meja ni nikoli potekala po sredini zaliva, ker tam meje nikoli ni bilo.
Izzivanje hrvaške ministrice je treba razumeti kot nemoč pred potezami slovenskih oblasti, ki dosledno sledijo načrtu uresničevanja arbitražne odločbe. V ta sklop spadajo tudi globe, ki jih izrekajo slovenski policisti hrvaškim ribičem. Naj se sliši še tako absurdno, je valovanje, ki ga globe te dni povzročajo med Ljubljano in Hrvaško, voda na mlin slovenskim nameram. Bolj ko se bo prah dvigal, bolj jasno bo predsedniku evropske komisije Jean-Claude Junckerju, da bo treba ukrepati. Kajti strategija Hrvaške v tem primeru je jasna – prepričani so, da bolj ko se bo čas uresničevanja arbitražne odločbe oddaljeval, več manevrskega prostora bodo imeli v nedefinirani prihodnosti za sklepanje sporazumov, ki bi pomenili dokončno razvodenitev mejne rešitve.
Za zdaj so vse oči uprte proti sredini februarja, ko se bo pri Junckerju ustavil hrvaški premier Andrej Plenković, ki tudi z zadnjimi izjavami potrjuje, da pri znanem stališču nepriznavanja arbitražne odločbe ne bo odstopanja niti za milimeter. Zato ne preseneča, da se na slovenski strani krepi odločnost, da bi Slovenija tožila Hrvaško pred sodiščem EU. V ta namen so v vladi okrepili ekipo, ki pripravlja tožbo, globe pa so eden pomembnejših elementov v tožbeni argumentaciji. Zato tudi opozorila na hrvaški strani, naj ne ribiči ne hrvaška vlada ne poravnavajo izrečenih kazni, ker bi se to lahko štelo kot priznavanje arbitražne odločbe.
Igra se torej nadaljuje, ceno za to pa bodo plačevali ribiči, ki v teh dneh več kot rib »nalovijo« glob. Pot do meje v Piranskem zalivu, naj se sliši še tako absurdno, torej vodi prek glob. To je po svoje še ena znamenitost v sporu, ki se mu mnogi po Evropi čudijo zaradi svoje bizarnosti.
Komentarji