Grafični bienale brez grafike je razjezil veliko večino obiskovalcev tradicionalne razstave, ki je Ljubljano postavila na likovni zemljevid grafične umetnosti. Toda geografske in tudi mentalne karte se spreminjajo, tradicionalne dimenzije se merijo z drugimi vatli, 1 + 1 je lahko še vedno 2 ali pač 11. Če zaradi ničesar drugega pa zato, da lahko o dvojki spregovorimo s pozicije enajst.
Kustosinja 29. mednarodnega grafičnega bienala (MGB) dr. Beti Žerovc, avtorica koncepta razstave, je svet, ki ga živimo, prepoznala kot široko polje dogodkov. Kako jih umestiti na razstavo? Najustreznejša podoba ali žanr umetniškega dogodka je seveda performans, zato je osrednje mesto razumljivo zasedel ta medij. Na tej točki sicer razstavi lahko očitamo pomanjkanje živih performansov in tudi njihovo razpršenost. Ostale so predvsem zamrznjene podobe dogodkov – v fotografiji, instalaciji, videu in, ne nazadnje, v knjigi, kar lahko, v širšem dojemanju grafične ustvarjalnosti, vidimo tudi kot hommage tradiciji ali v luči nadaljevanja zadnjih bienalov (od leta 2001, ko se je klasična razstava grafike že medijsko širila).
Zato lahko sprejmemo dejstvo, da dogodka kot središčne teme pač ni bilo mogoče zvesti na žanr grafike, za katero očitno še vedno vlada veliko zanimanje. Verjamem, da gre v tem primeru za nepotrebno nostalgijo, ki posameznika sicer nežno gladi, novega pa prinese malo.
Dejstvo, da se je zadnji grafični bienale tako radikalno odmaknil od tradicije, je bilo pričakovano. Zadnjih pet bienalnih manifestacij je sicer še vedno iskalo znotraj žanra grafike, a že v njenem najširšem pomenu. Zato smo videli knjige, potiskane prte, tapete... Zdaj je izginilo še to. A v tem »koncu« lahko vidimo začetek – končno se je v pomembnem javnem prostoru zaostrilo vprašanje o možnem ali nemožnem nadaljevanju grafične tradicije. Razstava je sprožila dialog, diskusijo, glasno izmenjavo argumentov in razmišljanj o poziciji sodobne, danes nastajajoče umetnosti. V 50. letih je dr. Zoran Kržišnik, eden glavnih ustanoviteljev MGB, grafiko vizionarsko prepoznal kot najbolj smiselno vsebino novega bienala; danes je Beti Žerovc »našla« dogodek, ki je kot umetniški medij zamenjal grafiko. Kako vizionarska je ta odločitev, še ne vemo.
Prvi statistični podatki o obiskanosti bienala kažejo, da si ga je naklonjeno ogledal zajeten del mlade populacije in da so bila vodstva, na katerih so bili pretežno najzvestejši obiskovalci MGB, dobro obiskana in lepo sprejeta. To pomeni vsaj dvoje – mladi niso obremenjeni, zanima jih sodobna umetnost kot takšna, ne obremenjujejo se z medijem, skozi katerega jim je ponujena, veliko zapriseženih ljubiteljev likovne »klasike« pa si je dopustilo pogled na sodobno ustvarjalnost. Nova prezentacija bienala je, morda celo nehote, poskrbela za kondicijo duha, kar je v teh, za akcijo in radikalne spremembe sušnih časih, lahko dobrodošlo.
Komentarji