Dokler še brli

V zgodovini slovenskega novinarstva od osamosvojitve naprej je, če odmislimo sodne postopke zaradi razžalitev in podobno, malo znanih primerov, ko je novinar resno prišel navzkriž z zakonom. Aretacija novinarja in medijskega lastnika Vladimirja Voduška tako že zdaj diši po tem, da se bo v anale novinarskega ceha in medijske dejavnosti zapisala kot najbolj razvpita. Vendar pa to ne pomeni, da takšnih primerov ni. Trgovanja z informacijami in izsiljevanja v zameno za denar ali določeno vrednost oglaševanja je precej več, kot si morda želimo priznati. In prav to je težava.

Vodušek ni novinar z neomadeževano kariero. Nasprotno, vsaj v enemu primeru je k zmanjšanju lastne novinarske integritete pripomogel sam, in sicer ko je z objavo izrecno neuradnega pogovora prekršil eno temeljnih načel, to je načelo zaupnosti kot ključnega elementa odnosa novinarja do vira. O tem, kaj vse je počel na Vročem stolu, ne bomo izgubljali besed. Ni pa neumestno spomniti, da je Vodušek na zelo nepregleden način pridobil 51-odstotni delež Info TV, taiste televizije, ki ga je, ironično, spravila v enomesečni pripor. Še zdaj ne vemo, kako je zagotovil denar za nakup televizije, ki je bila že tedaj, na začetku leta 2009, skoraj na kolenih. Do bridkega konca jo je spravil prav Vodušek, s tem pa tudi sebe. Javno dostopni podatki dokazujejo, da so vsaj njegova podjetja finančno povsem izčrpana. Vse drugo je zdaj v rokah pristojnih organov, zanj pa kljub vsemu velja domneva nedolžnosti.

Vendar primer Vodušek ni nedolžen v kontekstu slovenske medijske prakse. Želja po dobičku ali zgolj po preživetju je že marsikaterega medijskega praktika spodbudila k etično in moralno spornim potezam, toda o takšnih primerih se ponavadi govori po tihem in v slogu »saj vsi vemo«. Da, vsi vemo, da je v vsaki dejavnosti košara gnilih jabolk in da je kriza košare pomnožila. In? Mar ni že čas, da si tudi medijska dejavnost in novinarski ceh nastavita ogledalo, ki ga sicer nastavljata drugim? Denar bo namreč čedalje bolj gonilna sila medijske produkcije, zato je etično in moralno držo treba spodbujati in zaščititi pred tem, da postane potrošno blago. To pa ne bo mogoče brez iskrene samorefleksije.

Glede na spremembe, ki se napovedujejo v televizijski dejavnosti, jo bomo vsekakor potrebovali. Letos smo se poslovili od TV3, pričakujemo pa že drugo državno televizijo. Na ostanke blagovne znamke TV3, ki so se utopili v fantomski hibrid TV Pink 3, na Info TV in Planet TV morda cilja grški medijski mogul. Pri tem je Pro Plus, najbrž tudi zaradi ugasnjene TV3, v prvem četrtletju letošnjega leta obvladoval že 80 odstotkov televizijskega oglasnega trga, ki tako ali tako v treh četrtinah pripada prav televiziji. Vse to napoveduje še bolj krvavo vojno za medijski prostor, za oglase in ekskluzivne zgodbe, kar bo sporne novinarske ali medijsko-upravljavske prakse lahko kvečjemu še utrdilo. Toda vojna ne bo ošibila le dejavnosti in novinarstva, ampak tudi od kričanja in aferaštva utrujeno javnost. Luč na koncu predora pa je že zdaj le še brlivka.