Domine padajo

EU bo dobila nekaj, kar jo združuje: vsaka članica bo imela svoja mala filtracijska zbirališča.

Objavljeno
05. julij 2018 06.00
Posodobljeno
04. julij 2018 20.17
FOTO: Jon Nazca/Reuters
Manj ko je beguncev, večje probleme imamo z njimi. Medtem ko mednarodne organizacije ugotavljajo, da se je »val« pribežnikov na staro celino resno zmanjšal v primerjavi s prejšnjimi leti, so začeli tudi v zahodnoevropskih državah oblastniki slediti logiki, ki je nekoč veljala na vzhodu in jugovzhodu Evrope. Čeprav je res, da so migranti šli skozi številne države, ko so bežali iz svojih domovin na Bližnjem vzhodu ali v Afriki, je bil običajno največji upor proti njim prav tam, kjer nikakor niso hoteli ostati.

Nekoč je veljalo, da so bile zahodne, bolj ali manj liberalne, demokracije vzor za tiste, ki so se z nekoč socialističnega vzhoda vključevali v evropsko družino. Ta zahodna pokroviteljska drža je pogosto, marsikdaj tudi upravičeno, žalila vzhodne »prišleke«, ki kljub vsemu niso bili tako »zaostali«, da ne bi opazili, kako tudi na domnevno idealnem Zahodu ni vse tako, kakor so jim pridigali. A ne glede na to licemerje, so bili to še stari dobri časi. Zdaj se zdi, da je tisto, nad čemer se je »liberalni« Zahod zgražal, ko je opazoval obnašanje »neliberalno demokratičnih« vzhodnih pionirjev, postalo nova evropska dejanskost. Nazoren primer je Nemčija, kjer so velikodušno odprli vrata tujcem, ki smo jih z nasilnim izvažanjem demokracije osvobodili njihovih nedemokratičnih režimov, po novem pa nemška pribežniška politika zelo spominja na to, kar je začel na stari celini uvajati »režim« madžarskega premiera Viktorja Orbána, ki je še do pred kratkim veljal za izobčenca. Zamisel, da bi tako kot Madžari tudi Nemci uvedli koncentracijska taborišča za nezakonite nekrščanske migrante, kar je bilo še lani tako nezamisljivo, da si je prislužilo obsodbo evropskega sodišča za človekove pravice, je rešila Nemčijo pred razpadom vlade …

… in staro celino privedla do bodisi resne eksistencialne krize bodisi novega modela, v katerem bodo igrali glavno vlogo pri realiziranju »evropske ideje« mali, a za lokalne oblastnike veliki nacionalni interesi. Takšna Evropa se je že odpovedala odprtim notranjim mejam, saj je izjema, ki dovoljuje državam omejevanje prehoda čez schengensko mejo, v zadnjih treh letih postala pravilo. »Nadzor nad notranjimi mejami se mora nadaljevati vse do takrat, dokler EU ne bo sposobna učinkovito zaščititi svojih zunanjih meja. Ne vidim, da bi ji v bližnji prihodnosti v tem lahko uspelo,« je pred kratkim izjavil nemški notranji minister Horst Seehofer.

Nemška »koncentracijska taborišča« bodo sprožila pričakovani odziv. Tudi druge države bodo sledile svoji veliki vzornici. Domine bodo začele padati. Avstrija, ki bo spet postala »prva žrtev« nemške politike, bo svoje lagerje odprla na svojih južnih mejah. Njene južne sosede bodo podobne podružnice za zadrževanje neželenih gostov odprle na svojih zunanjih mejah. In končno bo Evropska unija spet dobila nekaj, kar jo združuje: vsaka njena članica bo imela svoja mala filtracijska zbirališča. Pa čeprav bodo notranje evropske meje poslej odprte le še za vračanje »nezakonitih« pribežnikov v sosednje države. To ne bo zgolj striktno uvajanje dublinskih sporazumov, ampak nova realnost schengena.

»Evropska unija se je v zelo kratkem času spremenila v karikaturo,« je včeraj ugotavljal komentator avstrijskega časnika Standard Michael Völker. Po njegovih besedah je postalo očitno, da so osebni in nacionalni egoizmi močnejši od evropske vizije. Je že res, da včasih zunanjemu sovražniku, na katerega je že zdavnaj opozarjal madžarski premier, zdaj pa ga je prepoznala tudi njegova nemška kolegica, uspe poenotiti razklano skupnost, a način, kako se zdaj na stari celini poskušajo zoperstaviti temu pribežniškemu sovragu, na žalost bolj spominja na to, kako so komunisti reševali državo, v kateri so nekoč živeli tudi Slovenci.