Dovolj puhlic, dajte akcijo

Koliko naj bo znesek minimalne plače, je vprašanje, pri katerem delodajalci, delojemalci in vlada še nikoli niso dosegli soglasja. To je večni kamen spotike, zaradi katerega je pred dvema letoma propadel celo socialni sporazum, od katerega so delodajalci odstopili. V volilnem letu je predlog, da bi zaposleni namesto sedanjih 613 evrov neto vsak mesec domov odnesli 638 evrov, prerasel še v politično vprašanje, ki razkriva takšne in drugače razpoke v vladajoči koaliciji.

Meja, pri kateri naj bo določena minimalna plača, ima očitno močan simbolični pomen, saj ni verjetno, da bi 25 evrov neto višja plača za okoli 33.000 zaposlenih lahko resno zamajala državo, v kateri je bilo lani pobranih 920 milijonov evrov dajatev več kot leto prej. Normalno in naravno je, da bodo - ne glede na to, kako visoko ali nizko bo meja določena - sindikati in delodajalci vedno protestirali ter da na koncu nihče ne bo zadovoljen s končnim predlogom, ki je v pristojnosti resorne ministrice Anje Kopač Mrak. Ta se poskuša znebiti očitkov predstavnikov največje vladne stranke, da je z napovedjo zvišanja, ki ga ni uskladila ne s socialnimi ne s koalicijskimi partnerji, ravnala populistično in da so njeni motivi predvolilni. Po iskanju soglasja bo zato morala na ekonomsko-socialnem svetu, in preden se številka zapiše v uradnem listu, še enkrat na pogovore z drugimi predstavniki vlade.

Eno od zelo pomembnih sporočil, ki bi jih vodilni v državi morali posredovati ljudem, je, da delo daje dostojanstvo. Da nekdo, ki je zaposlen, od tega lahko dejansko živi in da to ni socialni korektiv. Koristno pa bi bilo tudi, da bi se napovedi o razbremenitvi dohodkov, ki jih je bilo v teh dneh mogoče slišati z vseh strani in od katerih bi največ imel srednji sloj, iz praznih puhlic, ki spremljajo to razpravo, končno uresničile.