Drobtinice za mlade

Vlada je v zadnjih mesecih ukinila ali omejila številne varčevalne ukrepe, ki so izhajali še iz časov gospodarske krize. Med drugim je povišala plače zaposlenim v javnem sektorju, dodatno dvignila plače zaposlenim v zdravstvu, vsem upokojencem ponovno namenila letni dodatek, uvedla zajamčeno pokojnino, razširila krog prejemnikov brezplačnega šolskega kosila in vrnila drugi januar kot dela prost dan.

Mladi se zdaj upravičeno sprašujejo: »Kaj pa mi?« Z istoimensko akcijo, ki jo je pripravila študentska organizacija, so na spletu začeli zbirati podpise podpore predlogu zakona, ki so ga spisali za urejanje položaja študentov. Predlog je, zaradi nomotehničnih in časovnih zapletov, vložil predsednik državnega zbora, hkrati podpredsednik SMC.

Je sploh mogoče pričakovati, da največja poslanska skupina predloga, ki mladim vrača pičlih pet milijonov na leto, kar je v primerjavi s poplavo podeljenih predvolilnih bonbončkov le drobiž, ne bi podprla? Kot kaže, je. To, da je zakon vložil Milan Brglez, je očitno le gesta, ki s podporo njegove stranke nima nič skupnega. V nos ji gre, da bi študenti spet lahko koristili bone poleti in ob večerih. To je že dvakrat predlagala SDS, enkrat pa njen nekdanji poslanec Andrej Čuš, vedno s podporo opozicije in nasprotovanjem vlade. Javnofinančni vzdržnosti pač najbolj slepo sledimo takrat, ko so v igri mladi. A če so si Cerarjevi lahko premislili glede šolskih kosil, alkohola na športnih prireditvah in kajenja na gledaliških odrih, zakaj si ne bi še zdaj?

Verjetno subvencionirana prehrana res ni najtrši oreh, s katerim se ubadajo mladi. Zaradi te točke obstaja nevarnost, da bi politika zbanalizirala celoten predlog, ki prinaša nekaj dobrih in preprostih rešitev za študente – od podaljšanja statusa in zavarovanja do lažjega uveljavljanja dodatka za bivanje. Poleg tega se osredotoča na ranljive študente s posebnimi potrebami, katerih pravice do zdaj niso bile zakonsko urejene. A da bi mlade bolj resno jemali, bi sami morali prodirati s še bolj resnimi iniciativami, denimo o kakovosti študija in s tem povezanimi večjimi zaposlitvenimi možnostmi.

Zdi se, da je vlada po slabih treh letih mandata komaj maja odkrila, da mladi potrebujejo njeno pozornost. Prejšnji teden pa je kar dva od šestih ciljev, ki jih namerava uresničiti do konca leta, posvetila njim: ustanovitev stanovanjske zadruge in zadruge za prekarne delavce. Premier bo moral tako od neslanih šal v slogu »tudi jaz sem prekarni delavec«, ki jih je izrekel ob Junckerjevem obisku, prestaviti v višjo prestavo in poskrbeti, da se bo to udejanjilo.

Mladi namreč na pilotno stanovanjsko zadrugo čakajo že vse od nastopa vlade, nič drugače ni z urejanjem položaja prekarcev. A česa več od besed, da so »mladi naša prihodnost«, niso bili deležni. Če bi z njimi želeli sodelovati, bi jih lahko po pozivih mladinskih organizacij vendarle vključili v Ekonomsko-socialni svet, ki odloča o reformah, pomembnih za njihovo prihodnost. Da se je vlada z mladimi začela ukvarjati šele zdaj, najbrž ni dober znak.