Država brez javnega prometa razpada
Brez učinkovitega javnega prevoza decentraliziran razvoj države sploh ni mogoč.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Javni potniški promet v Sloveniji je sramota za zeleno državo v 21. stoletju. Tako je razvit, da smo prebivalci prisiljeni uporabljati avtomobil. To ima številne posledice, najvišji delež izdatkov za mobilnost v družinskih proračunih v Evropi, izgubljanje časa in zdravja na cestah, promet je hkrati največja težava slovenske energetske in podnebne politike, starejši in otroci pa so izločeni.
Ob takih podatkih in vsem političnem govoričenju o podnebnih spremembah bi lahko pričakovali, da se bo usmeritev prometne politike spremenila. Denimo tako, da bi ob vsakem projektu nove ceste, denimo na Koroško, razmislili o možnostih za do okolja in vseh ljudi bolj prijaznih rešitvah. Najprej o hrbtenici javnega prevoza, železnici. Koliko tovora industrije in koliko potnikov bi lahko prepeljala, koliko bi jih ostalo na cesti? Je res treba graditi obvoznice, krožišča in širiti ceste? To stane, pri čemer se vedno znova pozabi na vzdrževanje in zastoje zaradi del. Železnice se gradi za 50 let.
A železnice smo v Sloveniji pozabili, več tirov smo prodali za staro železo, v Ljubljani pa zamenjali tramvaj z dizelskimi avtobusi. Proge so tako v slabem stanju, enako je s politiko, ki ne uresničuje preteklih odločitev in strategij. Pred 15 leti so napovedali, da bodo v desetih letih uvedli enotne vozovnice za javni promet. Danes so te na voljo, a vozni redi vlakov in avtobusov še vedno niso usklajeni. Proge, po katerih bi v glavno mesto lahko prišla večina dnevnih migrantov, so večinoma še enotirne, vlake pa poganja dizel.
Prenova glavnih prog se vleče, tudi zato, ker so vse namenjene tako tovornim kot potniškim vlakom. Potniške proge imajo lahko precej nižjo nosilnost, zato bi jih lahko gradili ceneje in hitreje. A pri nas o potniških progah nihče ne razmišlja. Hitri vlaki se v tujini lahko imenujejo tisti, ki presežejo 200 kilometrov na uro. Po prenovljenih progah pri nas bodo vlaki lahko vozili 160 kilometrov na uro. Želje potnikov so bolj zahtevne.
V praznini železniških prevozov so svojo priložnost našli avtobusni prevozniki, ki ponujajo hitre povezave. A tudi avtobusi obtičijo v gnečah avtomobilov ob konicah. Za povrhu pa manjši kraji spet izgubljajo povezave, ker se prevozi ne izplačajo.
To ni decentralizacija, to je razpadanje države. Brez učinkovitega javnega prevoza decentraliziran razvoj države sploh ni mogoč. Vsakdo mora imeti možnost obiskati zdravnika, priti na delovno mesto ali v šolo. Če ne gre pri nas, bodo šli v sosednje države, v Avstrijo že 30.000.
Ob takih podatkih in vsem političnem govoričenju o podnebnih spremembah bi lahko pričakovali, da se bo usmeritev prometne politike spremenila. Denimo tako, da bi ob vsakem projektu nove ceste, denimo na Koroško, razmislili o možnostih za do okolja in vseh ljudi bolj prijaznih rešitvah. Najprej o hrbtenici javnega prevoza, železnici. Koliko tovora industrije in koliko potnikov bi lahko prepeljala, koliko bi jih ostalo na cesti? Je res treba graditi obvoznice, krožišča in širiti ceste? To stane, pri čemer se vedno znova pozabi na vzdrževanje in zastoje zaradi del. Železnice se gradi za 50 let.
Največjo gnečo v konicah delajo avtomobili, ne tovornjaki. FOTO: Roman Šipić/Delo
A železnice smo v Sloveniji pozabili, več tirov smo prodali za staro železo, v Ljubljani pa zamenjali tramvaj z dizelskimi avtobusi. Proge so tako v slabem stanju, enako je s politiko, ki ne uresničuje preteklih odločitev in strategij. Pred 15 leti so napovedali, da bodo v desetih letih uvedli enotne vozovnice za javni promet. Danes so te na voljo, a vozni redi vlakov in avtobusov še vedno niso usklajeni. Proge, po katerih bi v glavno mesto lahko prišla večina dnevnih migrantov, so večinoma še enotirne, vlake pa poganja dizel.
Prenova glavnih prog se vleče, tudi zato, ker so vse namenjene tako tovornim kot potniškim vlakom. Potniške proge imajo lahko precej nižjo nosilnost, zato bi jih lahko gradili ceneje in hitreje. A pri nas o potniških progah nihče ne razmišlja. Hitri vlaki se v tujini lahko imenujejo tisti, ki presežejo 200 kilometrov na uro. Po prenovljenih progah pri nas bodo vlaki lahko vozili 160 kilometrov na uro. Želje potnikov so bolj zahtevne.
V praznini železniških prevozov so svojo priložnost našli avtobusni prevozniki, ki ponujajo hitre povezave. A tudi avtobusi obtičijo v gnečah avtomobilov ob konicah. Za povrhu pa manjši kraji spet izgubljajo povezave, ker se prevozi ne izplačajo.
To ni decentralizacija, to je razpadanje države. Brez učinkovitega javnega prevoza decentraliziran razvoj države sploh ni mogoč. Vsakdo mora imeti možnost obiskati zdravnika, priti na delovno mesto ali v šolo. Če ne gre pri nas, bodo šli v sosednje države, v Avstrijo že 30.000.
