Država davčne negotovosti

Če bo nastajajoča vlada uresničila svojo davčno vizijo, utegnemo za razmeroma majhen finančni izkupiček narediti korak nazaj.

Objavljeno
04. september 2018 06.00
Posodobljeno
04. september 2018 14.31
FOTO: Shutterstock
Čeprav sem po izobrazbi ekonomist in politično ekonomijo spremljam celotno novinarsko kariero, nisem prepričan, da znam na pamet točno povedati vse davčne stopnje. A vzrok ne tiči v morebiti slabem spominu. Težava je, da se davčni sistem bolj ali manj korenito spremeni leto po vsakih volitvah, še bolj moteče pa je, da je napoved sprememb še več. Vse to ustvarja zmedo in davčno negotovost.

Da želi koalicija spremeniti davčni sistem, je seveda njena pravica, oblikovanje fiskalne politike (davki) je, potem ko smo monetarno politiko (tečaj nacionalne valute) s prevzemom evra zaupali ECB, edini vzvod za premikanje ekonomije. Težava pa nastane, če se ta vzvod uporablja prepogosto.

Glavne smernice za vsak davčni sistem so razumljivost, enostavna administracija in predvsem čim manj poseganja v sistem. Kaj je obdavčeno in koliko davka mora nekdo plačati, mora biti razumljivo vsakemu, ki ima osnovnošolsko izobrazbo. Zelo dobro je, da je administracije malo, sistem pobiranja davkov mora biti čim cenejši. Ko je enkrat zgrajen robusten, učinkovit, pregleden sistem, ga ni priporočljivo spreminjati. Vzrok je preprost: odpreti davčni zakon lahko spominja na Pandorino skrinjico različnih interesov.

Vsak finančni minister je poskušal »reformirati« davke. Eni uspešneje, drugi manj. Najmanj ambicij po davčnih spremembah je imela odhajajoča ministrica Mateja Vraničar Erman. Konjunktura in z njo povezano povečanje davčnih prilivov so ji šli na roko.

Za moje razumevanje davčne politike je z reformo ministra Andreja Bajuka leta 2006 nastal sistem, ki je prinesel nekatere znatne poenostavitve in izboljšave. Za državljane je bil velik napredek, da davčno napoved pripravi finančna uprava, zavezanec jo le preveri. Davki iz dividend in najemnin so bili izločeni iz dohodnine, ukinjena je bila možnost uveljavljanja mikro olajšav, kot, denimo, uveljavljanje računa za knjigo.

Če bo nastajajoča vlada Marjana Šarca v življenje spravila svojo vizijo vključevanja dividend in najemnin v dohodnino ter ponovno uvedla mikro olajšave, zaradi česar bomo spet sami pisali davčne napovedi, se utegne zgoditi, da bomo za razmeroma majhen finančni izkupiček naredili korak nazaj. Pa to ni najslabša posledica, veliko slabša je, da bi se s tem nadaljevalo obdobje izjemne davčne negotovosti, ko državljani in podjetja nimajo srednjeročne varnosti, da ne morejo načrtovati, kam in koliko denarja vložiti, ker ne vedo, koliko bodo plačali davkov.

Konkreten primer: manjši del delnic NLB bo v privatizaciji verjetno na voljo tudi občanom. Ali ste, denimo, pripravljeni kupiti delnice NLB, hkrati pa ne veste, koliko davka na dividende boste plačali in kako bo to vplivalo na vašo dohodnino?