Država dobro ve, kaj bi morala storiti

Na nepremičninskem področju se nič ne zgodi čez noč. Stanovanj, hiš, lokalov in industrijskih nepremičnin, pa seveda zemljišč, imamo, kolikor jih imamo, čez noč ne moremo zgraditi novih, starih pa ne izničiti. Spremembe v ponudbi so pogojene z gradbenimi cikli, na končni izplen pa vplivajo okoliščine, ki lahko investitorje motivirajo ali odvračajo od gradnje. In ker se nič ne zgodi samo od sebe, je povpraševanje še naprej – lačno.

Zato trendi, s katerimi je državni statistični zavod prikazal stanje na trgu stanovanjskih nepremičnin v zadnjem četrtletju lani, ne presenečajo. Potrjujejo, da smo se od censkega dna že zdavnaj odlepili in da zelo odločno plezamo navzgor. Čustva pa razvnema intenzivnost teh sprememb: podražitev na letni ravni je v povprečju že kar desetodstotna! In to ni sklep na podlagi peščice transakcij, ampak največjega števila kupoprodaj doslej. Ljudem prodira v zavest spoznanje, da se stanovanja spet dražijo kot v predkriznih časih, vsako poročilo statistike ali geodetske uprave pa potencialne kupce spravi v nejevoljo, ker nakupa še niso opravili, prodajalcem pa razpre krila in še poveča censko slo.

Nervoza, ki so jo na najbolj razgretih trgih, kakršen je recimo ljubljanski, lani opazili nepremičninski posredniki, raste. Kar pride na trg stanovanj iz novih projektov, so takoj razgrabljena, kvalitetna rabljena ponekod že prodajo po principu dražbe, z zviševanjem prodajne cene. Strah pred nepremičninskim balonom je prisoten, čeprav nepremičninarji poudarjajo, da bo sveža ponudba zmanjšala tudi pritisk na rabljena stanovanja ter umirila njihove cene. No, po statističnih podatkih je bilo v zadnjem četrtletju lani prodanih samo 105 novih stanovanj. Sveža ponudba zamuja.

In kje je v tej zgodbi Slovenec, ki še nima ustrezno urejenega stanovanjskega vprašanja? Kakšne so opcije za tiste, ki jih gibanje cen na tem trgu ne zanima, ker stanovanja ne kupujejo, ker za to nimajo možnosti? Kam naj se obrnejo mladi, ki bi se radi osamosvojili, pa tudi starejši, ki jim je desetletja star »kvartir« postal prevelik in ne ustreza njihovim potrebam? Dejstvo je, da jih trg ne bo reševal. Nesmiselno se je zgražati nad rastočimi cenami in šteti, koliko let bi moral posameznik s podpovprečnimi dohodki delati za nakup stanovanja ali gradnjo hiše. Splošna pričakovanja mladine, da bodo »iz otroške sobe« preskočili v lasten dom, so prepotentna, pa tudi zreli populaciji ne pritiče lastništvo nepremičnine, v kateri živijo, kar povprek, od prvega do zadnjega. Aritmetika Jazbinškove privatizacije z množico revnih lastnikov se ni izšla.

Tu bi lahko postavili piko, če bi imeli vsem, ki ne morejo na trg ali preprosto nočejo biti lastniki, kaj ponuditi. Recimo, primerno najemno stanovanje, tržno ali cenejše javno najemno stanovanje, različne oblike bivalnih skupnosti za mlade ali starejše. Torej vse tisto, kar predvideva resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu do leta 2025 – raznovrstne oblike najema, s primerno najemnino, ki jo socialno šibkim dopolni stanovanjski dodatek, in varna, trdna in trajna najemna razmerja. V teoriji smo kar dobri: vse je zapisano v nacionalnem programu, kmalu bo še v novem stanovanjskem zakonu. Ampak – praksa je klavrna. Posledica so preveliki apetiti po nakupu nepremičnine. Marsikdaj je to zhod v sili, čeprav mu posameznik ne bo kos.

Če smo v zadnjem desetletju dvomili, da država ve, kaj bi morala storiti, zdaj nevednost ne bi več smela biti ovira. Država ve. A na to pot stopa mencajoče, s pilotnimi projekti in prelaganjem celotnega bremena na državnega in lokalne stanovanjske sklade, ker za kaj več ni denarja v proračunu ali operativne politične volje. Nemara je čas pred volitvami primeren, da bodoči izvoljenci ljudstva razmislijo, kako bi lahko izpeljali zaveze predhodnikov.