Dva konca Glose

Leta 1832 je Prešeren, spodbujen s Čopovim navdušenjem nad romanskimi pesniškimi oblikami, ki naj bi modernizirale slovensko poezijo, napisal prvo gloso v slovenskem jeziku. In kot se je za gloso spodobilo, je v njej tematiziral umetnost oziroma v družbi nerazumljenega pesnika – umetnika. A ker se je za gloso spodobilo tudi, da se posmehne, torej glosira svojo uvodno trditev, je Prešeren znameniti zadnji verz iz mota – »on živi, umrjè brez dnarja« – ob koncu obrnil pesniku v prid. Umetnik zase ne potrebuje materialne lastnine, pa tudi ne družbenega priznanja. Njegova prava lastnina je umetniška kreacija sama – »s tem posestvam brez težave / on živi, umrjè brez dnarja«.

Pesnik je hotel reči, da sta tako umetnost kot umetniško ustvarjanje dvignjena nad profanostjo sveta. Temu primerno sta velikokrat nerazumljena in deležna posmeha. A prav zato je umetniško stvariteljstvo šele tista prava lastnina, ki umetnika približa presežnemu in osmišlja njegovo življenje.

In to je najbrž glavna poanta Prešernove Glose. Tej poanti šolski učbeniki ne posvečajo pozornosti. Niti šolski sistem ji ni posebno naklonjen. Prav tako se nanjo ne sklicujejo tisti, ki v imenu glosatorja Prešerna z nemalokrat moralično dvignjenim prstom opozarjajo na materialni status slovenske kulture in napovedujejo njene zadnje zemeljske ure, ki da so tik pred nami.

Tudi predsednik Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer je v nagovoru ob letošnji podelitvi nagrad Gloso razumel predvsem v tem, recimo da bolj populističnem pomenu. Oborožen z njenimi verzi je sugestivno naslikal črno-belo sliko sveta do obisti požrtnih kapitalistov ter njihovih političnih oprod na eni strani, na drugi pa materialno obubožano slovensko kulturo in umetnost, ki da sta še zadnje prizorišče lepega, resničnega in dobrega.

V realnem svetu stvari le niso tako preproste. Kot nas uči zgodovina, kultura ni bila nujno vedno nosilka svetlega razvoja in ni vedno prinašala samo lepega in dobrega, ampak tudi zlo. Pa tudi umetnost ni bila vedno samo stvaritev najodličnejših, visoko etičnih duhov med nami.

In prav s to zavestjo bi se morala začeti vsaka resna debata o položaju kulture v družbi. Ločevati bi morala med materialnimi razmerami, v katerih biva – in te razmere so dejansko vse slabše –, ter med spoznavno ter estetsko vrednostjo te kulture in umetnosti same. A zdi se, da smo pri nas pripravljeni razpravljati predvsem o prvem, o drugem pa (raje) ne. Kulturno politiko večina razume kot transmisijo cvetenja stotih cvetov ne glede na njihovo vrednost. Dokler so sredstva to cvetenje dopuščala, nihče ni govoril o umiranju kulture. Še manj smo govorili o anomalijah sistema, ki za vse manj sredstev zahteva vse več produkcije – in s tem vse več povprečnosti, ustvarjalne šibkosti in, ne nazadnje, vojne vseh proti vsem. V imenu tako imenovanega javnega interesa, seveda.

Tudi zaradi odsotnosti razprave o tej temi je Möderndorferjev govor naletel na takšno odobravanje. Kot da bi mi vsi pozabili na neprijetno vprašanje, ali ima tudi kultura sama (in, seveda, vsi mi, »kar nas dobrih je ljudi«) kaj pri tem, da se očitno vse bolj sprašujemo o njenem smislu, presežni, estetski in še kakšni moči. Država kulturi in umetnosti pač ne more podeliti smisla. Ta se skriva prav v zadnjih verzih Glose. Ali pa, da ne bomo nanje po nemarnem pozabili, v ustvarjalnih presežkih vsakokratnih Prešernovih nagrajencev.