Dva svetova, eno padalo

To je pot od Pekinga do Londona. Ali od Zhang Yimouja do Dannyja Boyla.

Objavljeno
31. julij 2012 23.20
APTOPIX London Olympics
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
A zgodba poteka od Hu Jintaa do Elizabete II. Od blindiranega audija do kraljevega padala. Bleščeči odprtji pekinških in londonskih olimpijskih iger sta si v resnici podobni v tem, da so pred javnostjo ostale skrite poti, po katerih sta pred štirimi leti Hu in pred nekaj dnevi Elizabeta II. prišla do stadiona.

A bolj bistvena je razlika. Kitajci so z raketami, ki so jih namestili na obrobju Pekinga, in z vidno navzočnostjo vojske ter specialcev ustvarili iluzijo popolne varnosti, pod okriljem katere so potekale njihove olimpijske igre. Angleži pa so z iluzijo kraljičinega skoka s padalom mojstrsko pričarali nasmehe na obraze vseh, ki so odraščali ob Jamesu Bondu. In tako so se londonske igre začele ob nenadomestljivi začimbi angleškega humorja, ki je večkrat obogatil triurni spektakel.

Kitajci so ob tem lahko pomislili: »Pa saj imamo tudi mi svoje cesarje!« So pa morali priznati, da še dolgo ne bodo imeli svojega Mr. Beana. Pa ne zato, ker ne znajo biti smešni, temveč zato, ker si ne upajo biti samokritični.

Vsake olimpijske igre so za gostitelja priložnost, da svet opozori, kaj vse je njegov narod naredil za človeštvo. O tem so imeli tako Kitajci takrat kot Angleži pred dnevi veliko povedati. Popolnoma nesmiselno je ocenjevati, kateri režiser je bolje naslikal svojo civilizacijo v zgodovini in prikazal njeno ponosno navzočnost v današnjih zapletenih časih.

Po Zhang Yimoujevih vrhunsko izurjenih vojakih z bobni se je človeku naježila koža zaradi natančnosti kolektivne discipline, iz katere je bilo čutiti moč prihajajoče sile. Po Boylovih otrocih v pižamicah se nam je utrnila solza zaradi prebujenega upanja, da je mogoče iz bolniških posteljic, v katerih je tudi globalni svet, vstati ozdravljen, in to ne le z najsodobnejšimi zdravili, ampak tudi s čudovitimi zgodbami.

Je bilo paradoksalno ali logično, da so bili olimpijski krogi na pekinškem odprtju izvezeni z laserskimi žarki, na londonskem pa skovani z delavskimi kladivi? Je mar nenavadno to, da Kitajci iščejo nove vrednote, ki bi jim osmislile vse gospodarske, politične in tudi športne zlate medalje, Britanci pa opozarjajo na stare vrednote, ki jih ogrožata sodobni tempo rasti in tekmovanje za mesto pod soncem?

Od pekinškega Ptičjega gnezda do londonskega Olimpijskega stadiona se razprostirata dva svetova. Eden militantno simetričen, drugi navdihujoče kaotičen. Prvi je skrbno urejen po ravni črti, drugi razvejen kakor pastoralna slika. V vsakem od njiju počiva drugačen razvojni model.

In medtem ko nas vznemirja disciplina kulture na eni in večkulturni mozaik na drugi strani sveta, se sprašujemo, ali bi Hu Jintao in Elizabeta II. delila isto padalo, če bi ju globalna kriza v resnici pahnila iz letala? In se drug drugemu predstavila kot rešitelja z istim imenom: »Bond ... James Bond«?