Dve tekmi za iskanje nekoga, ki si upa kaj več

Angleški mediji in tamkajšnji strokovni komentatorji so bili kljub zmagi nad Slovenijo neprizanesljivi do svoje reprezentance. »Ni pomembno, kaj bo čez dve leti, zmagovati je treba danes. Bodimo iskreni: skupina E je zelo slaba, Anglija bo v vsakem primeru nabrala dovolj točk za nastop na euru 2016. Toda sistem 4-4-2 z rombom v zvezni vrsti se doslej ni obnesel, a ga kar naprej igramo. Premoremo ogromno hitrih kril, a jih nenehno postavljamo v sredino, kjer se le zaletavajo v tekmece,« je Royu Hodgsonu denimo očital Chris Waddle, član Anglije, ki je osvojila 4. mesto na mundialu v Italiji 1990.

Kaj Hodgson, kako naj se šele počuti Srečko Katanec, če si njegovi izbranci v dvoboju z Anglijo, ki je za dva razreda slabša od Anglije iz Italije '90, niso izmenjali več kot dveh, treh podaj v nizu? Če analiziramo le prvi polčas, je Slovencem težko očitati slabo predstavo. Organizacija njihove igre je bila dobra, Katanec se je odločil za taktiko onemogočanja angleške igre in ne toliko na gradnjo nevarnih akcij. Angleži si v tem obdobju niso priigrali priložnosti, Slovenci tudi ne, cilj – remi – je bil po prvih 45 minutah dosežen.

Že po nekaj minutah drugega polčasa pa je postalo opazno, da Katančevi igralci ne bodo zdržali ritma, ki so ga narekovali angleški atleti na bokih in krilih, kamor sta se občasno preselila tudi Welbeck in Sterling. Avtogol Hendersona je le še dodatno razjezil Angleže, ki so z veliko asistenco Slovencev v pičlih petnajstih minutah izpeljali »blitzkrieg«, po katerem gostje niso več našli rešitve. Na Wembleyju ni lahko priti do vodstva, toda na takšni ravni nogometa, kot jo ponuja tekma s favoritom skupine, si ne smeš privoščiti naivnih napak.

Kdo ve, zakaj si Slovenci niso upali igrati nogometa, ali odigrati vsaj kakšne zares nevarne akcije. Hodgsonova Anglija namreč ne sodi ob bok Alžirije, Urugvaja in Argentine, s katerimi so se letos fantje že merili. Da bi »zmrznili« zaradi rekordnega števila navijačev, tudi ni posebej verjetno. Na Wembleyju je šlo za gledališko vzdušje, ki se niti teoretično ne more primerjati z vzdušjem na legendarnem Centenariu v Montevideu, ko se nam je ježila koža ob odzivih navijačev med akcijami Forlana in Cavanija, ali še prej v alžirski puščavi, ko smo se počutili kot ob prvomajskem kresu.

Bolj verjetno je, da so v Londonu odpovedali nekateri programirani nosilci igre, kot je po tekmi priznal Katanec, in da bi si morali nekateri fantje enostavno upati več, kot je večkrat zatrdil tudi Novaković. Ali gre za pomanjkanje znanja in telesne pripravljenosti, slabe značajske lastnosti ali celo kakšen moteč zunanji dejavnik, najbolje ve le Katanec. Drži le to, da ima selektor priložnost za iskanje kakšne alternative, na voljo ima namreč dve prijateljski tekmi, če ob Kolumbiji za takšnega označimo tudi marčevski kvalifikacijski dvoboj s San Marinom.