Dve uri in četrt niča
Težav se ne rešuje s pometanjem pod preprogo, zakaj bi se jih v vojski?
Odpri galerijo
Generalmajorka Alenka Ermenc, načelnica Generalštaba Slovenske vojske. FOTO: Jure Eržen/Delo
Vrh Slovenske vojske (SV) se je odločno lotil loščenja svoje javne podobe. To bi dobronameren opazovalec dogajanja v vojski lahko sklepal po tem, da je načelnica generalštaba SV Alenka Ermenc zamenjala vodstvo službe za odnose z javnostmi. Ni težava v tem, da nova šefica po svoje preuredi kabinet in si za najtesnejše sodelavce postavi ljudi, ki jim stoodstotno zaupa. To je prav.
Težava pa je v preveč očitno vprašljivi strokovnosti kar številčne ekipe, ki načelnici svetuje pri loščenju javne podobe. Konec novembra lani imenovana generalmajorka Alenka Ermenc je kot prva ženska na čelu vojske članice zveze Nato požela veliko simpatij tako pri tujih kot domačih medijih.
Takoj ob njenem imenovanju smo na Delu in v številnih drugih medijih zaprosili za intervju z načelnico. Seveda smo razumeli in upoštevali njeno prošnjo, da potrebuje nekaj mesecev miru, da se seznani z izzivi novega delovnega mesta. Prva ženska na čelu kakšne vojske je imela dovolj simpatij in tako imenovanega kredita v medijih, da njenih »nekaj mesecev« nismo jemali pretirano dobesedno. No, pa je minilo skoraj devet mesecev od imenovanja, ko je SV kar na svoji spletni strani, nekje ob strani naslovne strani, objavila vabilo medijem na čaj z načelnico generalštaba.
Menda (po lastnih besedah) visoko usposobljena in očitno kar številčna služba za odnose z javnostmi je v vabilu, ki ga ni bilo težko prezreti, medijem naročila, naj »vsa novinarska vprašanja (dva na medijsko hišo)« pošljejo do petka, 16. avgusta. Prva dama vojske, sistema, ki ima v stalni sestavi več kot 6400 pripadnikov in bo državo letos stal 412 milijonov evrov, si pred novinarje ne upa, če nima pet dni prej na mizi vprašanj? Mar je vodja tako velike organizacije res verjela, da novinarji zanjo nimamo več kot dveh vprašanj? Po vrsti spornih in spolitiziranih potez, ki so se zvrstile po njenem prihodu na čelo vojske, se je teh kar nagrmadilo in se ne nanašajo neposredno na kadrovsko popolnjevanje in posodobitev kot ključna izziva vojske.
Podarjenemu konju se ne gleda v zobe, in če že nismo dobili termina za intervju, smo z veseljem pograbili vabilo na čaj, ki smo ga opazili povsem po naključju, v upanju, da bomo izvedeli kaj novega o stanju in predvsem načrtih za vojsko. Težko bi se bolj zmotili. Ves dogodek je trajal dve uri in 15 minut, pretežni del tega časa je generalmajorka povabljencem brala vsebino 25 prosojnic, ki so vključevale tudi poslanstvo SV, naloge SV po zakonu o obrambi, strateške dokumente in seveda neizogibni razpredelnici o kroničnem pomanjkanju kadrov ter finančni načrt vojske, ki mu vsako leto tradicionalno manjka nekaj deset milijonov evrov, da bi lahko ujeli v prejšnjih letih zamujeno pri razvoju vojske.
Ko je prišel skrajno omejen čas za omejeno število vprašanj, se Ermenčeva ni mogla izogniti vprašanju o svojem zdravju, ki ga je odpravila z zagotovilom, da je v odlični kondiciji ter polna energije. Ob vprašanjih o javno znanih razprtijah v vrhu vojske po sporni razrešitvi Mihe Škerbinca in o politizaciji vojske pa je dejala, da razprtij in politizacije ni, da pa je treba izboljšati organizacijsko kulturo v vojski. Se mar trudi, da kritike na delovanje vojske ne bi prihajale v javnost? Težav se ne rešuje s pometanjem pod preprogo, zakaj bi se jih v vojski?
Težava pa je v preveč očitno vprašljivi strokovnosti kar številčne ekipe, ki načelnici svetuje pri loščenju javne podobe. Konec novembra lani imenovana generalmajorka Alenka Ermenc je kot prva ženska na čelu vojske članice zveze Nato požela veliko simpatij tako pri tujih kot domačih medijih.
Takoj ob njenem imenovanju smo na Delu in v številnih drugih medijih zaprosili za intervju z načelnico. Seveda smo razumeli in upoštevali njeno prošnjo, da potrebuje nekaj mesecev miru, da se seznani z izzivi novega delovnega mesta. Prva ženska na čelu kakšne vojske je imela dovolj simpatij in tako imenovanega kredita v medijih, da njenih »nekaj mesecev« nismo jemali pretirano dobesedno. No, pa je minilo skoraj devet mesecev od imenovanja, ko je SV kar na svoji spletni strani, nekje ob strani naslovne strani, objavila vabilo medijem na čaj z načelnico generalštaba.
Menda (po lastnih besedah) visoko usposobljena in očitno kar številčna služba za odnose z javnostmi je v vabilu, ki ga ni bilo težko prezreti, medijem naročila, naj »vsa novinarska vprašanja (dva na medijsko hišo)« pošljejo do petka, 16. avgusta. Prva dama vojske, sistema, ki ima v stalni sestavi več kot 6400 pripadnikov in bo državo letos stal 412 milijonov evrov, si pred novinarje ne upa, če nima pet dni prej na mizi vprašanj? Mar je vodja tako velike organizacije res verjela, da novinarji zanjo nimamo več kot dveh vprašanj? Po vrsti spornih in spolitiziranih potez, ki so se zvrstile po njenem prihodu na čelo vojske, se je teh kar nagrmadilo in se ne nanašajo neposredno na kadrovsko popolnjevanje in posodobitev kot ključna izziva vojske.
Podarjenemu konju se ne gleda v zobe, in če že nismo dobili termina za intervju, smo z veseljem pograbili vabilo na čaj, ki smo ga opazili povsem po naključju, v upanju, da bomo izvedeli kaj novega o stanju in predvsem načrtih za vojsko. Težko bi se bolj zmotili. Ves dogodek je trajal dve uri in 15 minut, pretežni del tega časa je generalmajorka povabljencem brala vsebino 25 prosojnic, ki so vključevale tudi poslanstvo SV, naloge SV po zakonu o obrambi, strateške dokumente in seveda neizogibni razpredelnici o kroničnem pomanjkanju kadrov ter finančni načrt vojske, ki mu vsako leto tradicionalno manjka nekaj deset milijonov evrov, da bi lahko ujeli v prejšnjih letih zamujeno pri razvoju vojske.
Ko je prišel skrajno omejen čas za omejeno število vprašanj, se Ermenčeva ni mogla izogniti vprašanju o svojem zdravju, ki ga je odpravila z zagotovilom, da je v odlični kondiciji ter polna energije. Ob vprašanjih o javno znanih razprtijah v vrhu vojske po sporni razrešitvi Mihe Škerbinca in o politizaciji vojske pa je dejala, da razprtij in politizacije ni, da pa je treba izboljšati organizacijsko kulturo v vojski. Se mar trudi, da kritike na delovanje vojske ne bi prihajale v javnost? Težav se ne rešuje s pometanjem pod preprogo, zakaj bi se jih v vojski?
