Dvojnost državnih »otrok«

Bilo bi logično, da bi oskrbovanci domov za starejše dobro plačevali zaposlene, ki skrbijo za njihovo oskrbo, socialno in telesno nego, za telesno in duševno zdravje in ki zaradi vsega tega v resnici postanejo njihovi najbližji. Nikakor pa ni logično, da je večina teh slabo plačana glede na težavnost in zahtevnost dela s starejšimi, z denarjem varovancev pa država rajši posodablja, širi in celo gradi nove domove za druge varovance.

Popolnoma logično je tudi, da je v oskrbnino všteta celotna amortizacija domov in opreme. Ni pa logično, da takšne amortizacije ne obračunavajo številni drugi javni zavodi. Lahko si privoščimo vprašanje, ali je tako zgolj zato, ker je amortizacija domov strošek oskrbovancev, v drugih zavodih pa bi bila strošek države. Če je odgovor pritrdilen, potem je jasna nedopustno diskriminacija; potem se ta država »znaša« nad najbolj nebogljenim delom prebivalstva. In za dodatek še nad tistimi, ki zanje vsak dan skrbi. Ste že kdaj slišali, da bi štrajk pripravljale domske strežnice zaradi prenizkih plač, pretežkega dela, prevelikih obremenitev zaradi celoletne neprekinjene skrbi in nege? Ali da bi socialni delavci, delilci hrane ali še kdo iz teh domov zahteval, da izmerijo socialno in psihično težavnost njihovega delovnega mesta in jim to upoštevajo pri plačilu?

Stanje je takšno samo zato, ker varovanci domov sami ali s pomočjo tistih, ki jim pomagajo plačevati vse višje oskrbnine – pa tudi teh, ki opravljajo vso oskrbo – ne morejo začeti prevračati razmer na glavo, ne da bi s tem treščili po glavi le sebe. Država pa to ve, zato oskrbniki starejših nikakor niso v istem položaju kot zdravniki, učitelji, policisti ali vojaki. Ker bolnišnicam ne ostajajo presežki, s katerimi bi gradili na robu nekega drugega mesta novo bolnišnico; šolam ne ostaja denarja, da bi vsaj učbeniki za »brezplačno« šolanje počakali na mizah prvi dan novega šolskega leta in jih ne bi bilo treba plačati. Tudi policaji s prihranki od poslovanja ne kupujejo avtomobilov. Ker tam prihrankov preprosto ni, saj je glavni vir prihodkov državna vreča in od države je že po pravilu težje dobiti denar kot figo od crknjenega konja. Še več: večini drugih državnih zavodov, ustanov, služb in še česa, denarja primanjkuje celo za vsakdanje preživetje, kaj šele da bi ga nekaj sproti hranili kot amortizacijo. Namesto te iz leta v leto kopičijo ali pa krpajo izgube. Mamografe, rentgene ali še kaj dražjega pa država pogosto prikaže kot interes posameznega okolja, tako da gredo najbolj prepričani domačini hitro v bitko za zbiranje potrebnega denarja – in nevede ponovijo zgodbo domov za ostarele.

Bolnišnice so državna last, tam zaposleni njeni delavci; šole so državne ali občinske, zaposleni so državni delavci; muzeji so državni ali občinski, zaposleni pa spet državni. Tudi domovi za starejše (govorimo o javni mreži, koncesionarji so druga zgodba) so državna last in tam zaposleni so njeni uslužbenci. Po pogojih med vsemi ne bi smelo biti nobene razlike.