Dvoličnost turističnih številk

Dvomestne številke rasti so spodbudne, a na dolgi rok nevzdržne, netrajnostne.

Objavljeno
02. september 2019 10.00
Posodobljeno
02. september 2019 12.21
Marko Kočevar
Slovenski turizem je imel v zadnjem obdobju v evropskem merilu nadpovprečne rezultate, ki so posledica gospodarske rasti, spremenjenega geopolitičnega položaja Turčije in severne Afrike ter navsezadnje vendarle pogumnejše samopromocije Slovenije. Dejavnost peto leto zapored hvalimo s presežki in statističnimi rekordi (lani skoraj šest milijonov prihodov in 15,69 milijona prenočitev) in izkupiček se počasi približuje trem milijardam evrov.

Slovenijo je zgolj v juniju obiskalo 700.000 turistov oziroma 13 odstotkov več kot lani, ki so ustvarili 1,7 milijona prenočitev, kar je za deset odstotkov več. Podobne izide gre pričakovati tudi za pravkar iztekajočo se konico poletne sezone.

Dvomestne številke rasti so spodbudne, a na dolgi rok nevzdržne, netrajnostne. Vsekakor najprej pričajo, da Slovenija ni izkoriščala svojega potenciala in da se poleg tradicionalnih destinacij Pirana, Portoroža, Bleda in Ljubljane ter termalne dejavnosti prebujajo tudi številne mlajše turistične točke. Turistične točke, kjer je bilo kakšno desetletje za turistični razvoj dovolj, da so se takoj po babičinem pogrebu prebelile stene in zamenjala posteljnina za »nov apartma«.

Številke tudi marsikaj skrivajo. Panično nižanje apartmajskih cen na Obali, enem od stebrov našega turizma, zaradi kratkega zastoja rezervacij v maju odpira precej vprašanj.

Do kod lahko seže Slovenija v turistični dejavnosti? S strateško naravnanostjo (krovne turistične organizacije) k petzvezdičnim doživetjem in spodbujanjem zunajsezonskega turizma se zagotovo obrača v pravo smer. A zgolj s sočasnim celostnim razvojem destinacij s primerno infrastrukturo in storitvami, ki jih turisti prav v teh rekordnih letih pogrešajo. Z razvojem, ki bi spodbujal nišnost ponudbe (kolesarska Koroška) zaradi edinstvene pestrosti slovenskega prostora. S sistemskim razvojem gorskih centrov. Z razvojem, ki bo obenem vrnil ugled degradiranim gostinskim poklicem, brez katerih turizma ni. In z zavedanjem, da petzvezdičnost ne pomeni avtomatično petzvezdičnih cen, temveč predvsem vrhunsko ponudbo. Te pa ni mogoče doseči s strategijami, odloki in zakoni. Z miselnostjo slehernega turističnega delavca pač.
Povezane vsebine