Džihad na dvorišču

Zaradi vseh zamujenih priložnosti, podcenjevanja demokratičnega revolta mlade arabske inteligence, igranja na stare kolonialne vezi in diktatorje – spomnimo se samo, kaj je nekdanja francoska zunanja ministrica Michele Alliot-Marie pred dvema letoma ob izbruhu »arabske pomladi« počela v Tuniziji –, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo Evropi taka politika maščevala. In kdaj ji bo z njenega »južnega dvorišča«, kot sama rada reče severu Afrike, priletel bumerang.

Težko je oceniti, koliko je na razvoj dogodkov v Maliju vplival solistični »francosko-britanski« letalski napad na Libijo, pri katerem seveda ni šlo za upornike in demokracijo, ampak predvsem za nafto (mimogrede: tudi v Maliju je v igri predvsem poceni uran). Zagotovo pa drži, da je prihod 3500 francoskih vojakov v nekdanjo kolonijo neposredno sprožil včerajšnjo krvavo reakcijo v Alžiriji. Očitno nihče ni bil pripravljen poslušati predsednika Abdelaziza Bouteflike, ki je že nekaj časa svaril Hollandea, EU in celo ZDA, naj se nikar ne igrajo z vojaškimi posegi na nestabilni celini, kjer se razmerja moči šele vzpostavljajo. To bi lahko pognalo v zrak ves Magreb.

Zdaj je očitno že prepozno. Kot da Afganistan, Irak, Libija in Sirija, kjer se nihče ne upa niti vmešati, niso bili zadostna šola, da z vojaško silo ni mogoče doseči ničesar. Z oboroženo premočjo je začasno sicer moč stisniti v kot »teroriste«, toda brez domačih sil in njihove demokratične zrelosti se vsako tako posredovanje prej ali slej sprevrže v kolonialistični podobno vojaško zasedbo. Evropa je zaradi vseh napak, podcenjevanja Afrike in ignoriranja arabske pomladi očitno zdaj tudi sama tik pred tem, da dobi svoj lastni »Afganistan«. Koliko je za to kriva »skupna evropska zunanja politika«, je dobro vprašanje. Da bodo posledice zelo »skupne« in da jim bo EU brez izdatne pomoči ZDA težko kos, pa je jasno.