Električni na pohodu

Električni avtomobili so pri nas in okoli nas že kar nekaj let, a vendarle se do pred kratkim ni zdelo, da imajo avtomobilski proizvajalci z njimi res velike načrte. Tisto, kar slišimo v zadnjih tednih, pa je vendarle drugačno. Posebno iz krogov nemške avtomobilske industrije zdaj prihajajo napovedi, da bo že v desetih letih električni pogon postal pomemben del njihove prodaje. Da bodo to avtomobili, ki bodo imeli zadovoljiv doseg, da bodo lahko celo edino vozilo v družini in da bodo cenovno sprejemljivi. Velike trditve in obljube, o katerih lahko tudi kdo podvomi.

Verjetno vsega tega ne bi slišali, če pred dobrim letom ne bi izbruhnila Volkswagnova dizelska afera, ki je senco vrgla na vso avtomobilsko industrijo in pokazala, da je bilo doslej resničnega napredka pri zmanjševanju najrazličnejših izpustov veliko manj, kot prikazujejo uradne številke. Tako je zdaj pri nekaterih nemških politikih celo slišati predloge, da bi prodajo dizelskih in tudi bencinskih avtomobilov po letu 2030 kar prepovedali. Težko si je misliti, da bodo ti klasični pogoni z motorji na notranje zgorevanje že v nekaj desetletjih ostali povsem na obrobju, čeprav je bilo na avtomobilski razstavi v Parizu mogoče slišati, da bodo prihajajoči okoljski emisijski standardi in ostrejše nadziranje pripeljali do tega, da bo morda njihov nadaljnji razvoj cenovno težko upravičiti. K bumu evropskih električnih napovedi je verjetno vsaj malce prispevalo tudi navdušenje (nove?) publike nad svežimi napovedmi ameriškega proizvajalca električnih avtomobilov Tesla Motors, čeprav oni z uresničitvami svojih obljub radi zamujajo.

Prehod na električni pogon bo, če se bo res zgodil v tako močnem obsegu, prinesel še kakšen izziv. Električni avtomobili zdaj predstavljajo manj kot odstotek evropskega voznega parka (pri nas jih je nekaj sto), v prej kot desetletju pa naj bi nekateri proizvajalci z njimi ustvarili že četrtino vse svoje prodaje. Če bomo zaradi tega trošili več električne energije, bi morala biti proizvodnja okoljsko sprejemljiva, ob čemer se lahko vprašamo, kako bo s ceno in tistim, kar bo želela pri njej vzeti država.

Po drugi strani se skupaj z velikimi električnimi napovedmi omenjata tudi souporaba in avtonomna vožnja. Bodo ob tem količinske potrebe po avtomobilih manjše? Ne glede na vsa ta vprašanja bi bilo smiselno, da bi naši predstavniki oblasti na vseh ravneh pogosteje kot doslej sami uporabljali električne avtomobile – tudi z zdaj dosegljivimi modeli, še posebno pa s prihajajočimi z večjim dosegom. Pa ne gre za simbolično raven, temveč da bodo hitreje sami začutili, kaj z njimi uporabniki potrebujejo, kje na primer bodo najbolj potrebne nove polnilnice (stanovanjski bloki, garažne hiše, službe?) ter kako vse to smiselno načrtovati in izvesti.