Tiskane izdaje
Izbrali smo jo sinoči, kot so jo v okviru svojevrstnega »superevrovizijskega vikenda« še v nekaterih drugih državah. No, bilo pa je tudi še nekaj povsem drugih športnih tekmovanj, ki so morda odvrnila pozornost od evrovizijskega dogajanja na Nizozemskem, Irskem, Litvi, Estoniji in še kje. Pa še informacija, da naj bi Veliko Britanijo v Azerbajdžanu zastopala nekoč super znana ženska skupinica Atomic Kitten iz Liverpoola, je zaokrožila za povrh.
Vendar nič ne dé. V Sloveniji smo vnovič zadeli. Ali v polno ali prazno, bo znano konec maja, ko bo naša predstavnica živčno grizla nohte, mahala z zastavico Slovenije sredi Azerbajdžana, ki si je lani, kot so prepričani številni, s promocijskim denarjem – mimogrede, ali se kdo spomni lanskoletne zmagovalne pesmi, njihove avtorje in navsezadnje izvajalce? – zagotovil tekmovanje, in ugotavljala, kako je evrovizijski oder »nekaj lepega, nekaj posebnega in sploh oh in super«.
Do takrat pa bomo v podalpski deželici še kar iskali dlako v jajcu zmagovalne pesmi, se pridušali, da »nekaj ni štimalo v telefonskem glasovanju«, poslušali in opazovali, kaj bo zmagovalka nosila oblečeno na velikem odru v Bakuju, kdo bo v spremljevalni ekipi in kdo bo šel tja – seveda na stroške RTV Slovenija – kar tako, na turistični izlet. Vmes se bodo mnenja, razumljivo izključno in zgolj nepodpisana, kresala o tem, da bi bila »tista druga« zagotovo boljša, da »tale« ne zna peti, »da ji bo zagotovo počil glas«, da to, da ono…
Slovenska televizija si je letos omislila nov koncept. Predstavnico so izbirali skozi več oddaj in na koncu po širnem svetu razposlali še vabilo za sodelovanje na izboru predstavnice RTV Slovenije na 57. tekmovanju za pesem Evrovizije. Od skupno 52 odzivov jih je bilo skoraj 20 iz tujine (Danska, Švedska, Islandija, Malta, Srbija, Hrvaška). Pošteno in lepo. Navsezadnje je to trenutni namen prireditev, ki si želijo to tekmovanje globalizirati, ga približati mladim in posodobiti.
A tisto, kar malce skrbi in vzbuja pomisleke, je bržkone dejstvo, da na drugi strani ni kaj prida slovenskih avtorjev – če sploh je kakšen –, ki je bil s svojo pesmijo, avtorskim delom nemara povabljen k sodelovanju v kakšni od držav udeleženk. Ali pa se je sploh udeležil kakšnega javnega razpisa. Po nam znanih neuradnih informacijah, ga ni bilo. Če pa so bili, se jim oproščam, ampak so si vseeno še naprej sami krivi, da morda tako dobro skrivajo svojo morebitno udeležbo. Ne glede na to ostaja dejstvo, da se je RTV Slovenija vnovič neprimerno bolj globalizirala (pač v smislu povabil tujcem) kot marsikatera druga država udeleženka.
Ostaja pa tudi vprašanje, zakaj domača televizija raje ne povabi zgolj domačih avtorjev? Odgovor bo najbrž retoričen, prav tako, kot bi utegnil biti retoričen na vprašanje, zakaj je organizacija, vse odločitve o pesmi (angleščina, slovenščina…), obleka, styling, spremstvo in še marsikaj le v rokah zabavnega programa RTV Slovenije, ko pa ja predstavnica RTV Slovenije nastopa pod slovensko zastavo in potem, ko pride na prizorišče, ni nič več »last« RTV Slovenije, ampak nemudoma postane »last in odgovornost« nacije, države Slovenije.
Je pa bržkone tudi res, da je delček krivde za slab odziv domačih avtorjev treba iskati tudi v avtorjih samih, ki se jim zdi Ema nekaj povsem obrobnega in nepomembnega. To zagotovo ne velja za enega najuspešnejših in najproduktivnejših slovenskih avtorjev nasploh Matjaža Vlašiča.
Razumemo, da slovensko glasbeno prizorišče ni na kdo ve kakšni ravni. Povsem jasno je tudi, da so in da bodo odnosi med SAZAS-om, IPF-om, RTV-jem in še kom zaradi plačil različnih vrst še dolgo časa nerazrešeni, kvadraturo tega začaranega kroga pa bodo iskali še leta in leta. In nemara je prav v tem treba iskati vzrok, da imamo za slovensko evrovizjsko posledico največkrat (izjeme so in bodo) le instant izbor, na katerega pa junija, le nekaj dni po finalnem gala večeru – pozabimo.
Letos ne bo nič drugače. Tisti, ki zadevo spremljajo »od blizu«, bodo vse skupaj premlevali še nekaj časa, tisti, ki jih to zanima »tako, tako«, se bodo na dogajanje spomnili, če jih bo kdo nanj opomnil, nostalgiki bodo »jokali« za Nušo Derenda ali Darjo Švajger. A resnica ostaja; junija bo šla Misija EMA 2012 v pozabo. Razen Klemna Slakonje, ki mu bodo evro(tele)vizijska vrata ostala odprta veliko, veliko dlje.
