En odstop premalo

Premier Cerar je povlekel potezo, s katero je spremenil logiko predvolilnih izsiljevanj s stavko.

Objavljeno
16. marec 2018 18.23
SVIZ stavka
Uroš Urbas
Uroš Urbas
Pri najbolj prepoznavnem sindikalistu v državi, po upokojitvi Dušana Semoliča je to nedvomno Branimir Štrukelj, je zelo zabrisana meja med politikom in sindikalistom. Deluje kot politik, ima politične cilje, predstavlja pa se kot sindikalist. Posledica tega je, da Branimir Štrukelj probleme poglablja, ne pa rešuje. Premier v odhajanju se je odločil, da se Štrukljeve igre izsiljevanja ne gre več, vlada je ta teden tudi formalno razpadla in učitelji so ostali brez povišanja.

V bran Branimirju Štruklju je treba najprej povedati dvoje.

Prvič, dogovora s šolniki niso podpisali ne vlada ne šolniki. Štrukelj je pač igral poker in na koncu se mu ni izšlo. Decembra lani je povprečna učiteljska plača znašala 1662 evrov bruto. To pomeni, da bi se mesečna učiteljska plača povečala za 133 evrov bruto. Zdaj so učitelji ostali praznih rok.

Drugič, argument vlade o pomanjkanju denarja za zaposlene v šolstvu je neizviren. Lahko bi se spomnili kaj bolj domiselnega, ob nekajletni gospodarski rasti oziroma povečevanju BDP je smešno govoriti, da ni denarja. To zgolj kaže na popolno odsotnost ideje, kako ustvariti pravičnejši sistem, ki vsako leto razdeli okoli štiri milijarde evrov za plače zaposlenih v javnem sektorju. Gre namreč za eno ključnih odgovornosti ministra za javno upravo in nesorazmerij v plačnem sistemu ni znal urediti nihče.

Z vidika javnih financ bi Štrukljevemu porazu lahko celo cinično rekli dosežek, a problem učiteljskih plač ostaja in ta problem ni dober ne za učitelje, ne za sistem, ne za državo. Ima pa dva vidika.

Prvi je Štrukljevo utemeljevanje »pravice« do povišanja. V krizi so se v javnem sektorju dogovorili, da se plače znižajo za nekaj odstotkov, v primerjavi z zasebnim sektorjem pa ne pride do odpuščanj. Zahtevati zdaj, da se avtomatično zgodi povišanje kot cena za preteklo varčevanje, ni pošteno do vseh, ki so v času krize izgubili službo ali se jim je znižala plača. Niti ni vzdržno za prihodnja leta, ko ne bo več petodstotne gospodarske rasti.

Drugi je Štrukljevo vztrajanje pri nespremenjenem sistemu, ki se mu zgolj dodaja nov denar iz državnega proračuna. Strinjam se z višjimi plačami za učitelje, toda ne z uravnilovko, kjer vsi dobijo višjo plačo ne glede na uspešnost svojega dela. Zakaj Branimir Štrukelj vztraja, da dobri učitelji financirajo slabe?

Ideja Branimirja Štruklja je v preteklih koalicijah preverjeno delovala: koalicijska vlada si nekaj mesecev pred volitvami kupuje glasove volivcev tako, da odpre mošnjiček in deli bonbončke. Branimirju Štruklju se poker tokrat ni izšel. Zato bi bilo pošteno do učiteljic in učiteljev, ki so ostali brez vsakega povišanja, da Branimir Štrukelj odstopi. Bilo bi pošteno do državljanov, da Branimir Štrukelj tudi formalno postane politik in prevzame politično odgovornost za svoja dejanja. Ta teden smo pogrešali njegov odstop.