Evropa je pokazala, da ji je mar za zdravje žensk

Javno mnenje je v večini držav članic Evropske unije naklonjeno reproduktivnim pravicam. Tudi zakonodaje so spisane tako, da ženskam načelno omogočajo, da opravijo splav.

Vendar – in ta vendar je zelo pomemben, bil je namreč razlog za rojstvo pobude My Voice, My Choice, Moj glas, moja izbira – je realnost prebivalk držav članic nekoliko manj svetla. Na Hrvaškem in v Italiji je zelo pogost ugovor vesti, na Madžarskem morajo ženske pred posegom poslušati zarodkovo srce. Na Poljskem in na Malti je splav nemogoč.

Ženske so umirale. Svet ni mogel (več) gledati stran

Pobuda, da se na evropski ravni vzpostavi finančni mehanizem, iz katerega bi črpali denar za pomoč prebivalkam držav z restriktivno zakonodajo ali pa tistim, v katerih se ginekologi sklicujejo na ugovor vesti, je naletela na široko podporo. Glas za varen in dostopen splav je oddalo 1,2 milijona ljudi.

Splav, kot smo že pisali, ni tema, ki bi razdvajala družbo. Pet evropskih poslancev iz Slovenije je bilo v svojem nasprotovanju glasnih in žaljivih, na srečo pa se niso zavedali moči skupnosti ali pa so se preprosto odločili ignorirati množico, ki je stopila skupaj. In bila, v nasprotju z njimi, prijazna in vljudna.

Nihče s trohico altruizma v sebi si ne želi brati in pisati o ženskah, ki so, medtem ko so jih doma čakali majhni otroci, umirale zaradi sepse, ker jim je – to bi veljalo zapisati z velikimi črkami – zdravstvena stroka odrekla pomoč.

In še nekaj je treba poudariti ob tej temi. Splav ni kontracepcijsko sredstvo, čeprav radikalna desnica to pogosto izrablja za širjenje dezinformacij. Ženske te pravice ne bodo izkoriščale, kot se tudi ne bodo šle »splavnega turizma«. Prebivalke Evropske unije zgolj želijo pravico do izbire – poslanke in poslanci so jih včeraj podprli.

To je dobro znamenje za marčevsko zasedanje, ko bo svoje morala dodati še evropska komisija. Vodi jo ženska. To sicer še ne pomeni nujno nove zmage – ne nazadnje sta proti pobudi glasovali obe desni poslanki iz Slovenije. Pričakovati pa je, da bo oseba na čelu ene najpomembnejših institucij prisluhnila ulici in – če ne upa, noče ali ne zmore od Poljske in Malte zahtevati spoštovanja človekovih pravic – pomagala vsaj pobudi, da zaživi. Ženske ji bodo hvaležne.