Evropa je storila vse, kar je lahko
Kruta realnost je, da je Instex z omejenim delovanjem vse, kar Evropa na tej točki lahko ponudi Iranu.
Odpri galerijo
Visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Federica Mogherini je izrazila upanje, da se bo Iran še naprej držav štiri leta starega jedrskega dogovora. FOTO: REUTERS/Leonhard Foeger
Evropska unija je v zadnjih šestih mesecih poskušala najti način, kako obiti ameriške gospodarske sankcije proti Iranu in s tem po enostranskem umiku ZDA preprečiti nadaljnji razkroj štiri leta starega iranskega jedrskega dogovora. Pariz, London in Berlin so ustanovili posebno namensko družbo Instex, prek katere bi evropske države še vedno lahko trgovale z Iranom. Francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian je januarja letos povedal, da je bila ustanovitev družbe »politično dejanje«, s katerim so želeli »zaščititi evropska podjetja«.
Pol leta pozneje obstaja velika verjetnost, da bo ustanovitev Instexa ostala predvsem politično dejanje brez gospodarskih učinkov. Trgovanje prek družbe bo po napovedih omejeno na zdravila, medicinske pripomočke in hrano, ki v vsakem primeru niso tarče ameriških sankcij, in samo po sebi ne bo bistveno olajšalo težkega položaja, v katerem se je v zadnjem letu dni znašlo iransko gospodarstvo. Širitev aktivnosti Instexa na trgovanje z nehumanitarnimi proizvodi, vključno z nafto in zemeljskim plinom, iz katerih Iran ustvarja večino svojega bruto domačega proizvoda, za zdaj ni predvidena, zelo verjetno pa tudi ne bi delovala.
Ko je visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Federica Mogherini ta teden potrdila, da je namenska družba končno operativna, je izrazila upanje, da bo Iran z njeno pomočjo še naprej upošteval leta 2015 sklenjen jedrski dogovor, »tako kot je to počel do zdaj in tako kot vsi želimo, da počne tudi v prihodnje«. Iran je Evropo večkrat posvaril, da bo postopno opustil svoje zaveze iz jedrskega dogovora, če ta ne bo z ustreznimi ukrepi ublažila učinka ameriških sankcij, toda kruta realnost je, da je Instex z omejenim delovanjem vse, kar mu Evropa na tej točki lahko ponudi.
Vsakršna širitev trgovinskih aktivnosti na področja, omejena z ameriškimi sankcijami, bi evropskim državam namreč povzročila več škode kot koristi, saj bi vodila v neposreden konflikt z njihovo največjo zaveznico. Trumpova administracija je jasno nakazala, da ne bo tolerirala nikakršnih transakcij, razen nakupov in prodaje humanitarnih izdelkov. »Ni pomembno, za kakšno namensko družbo gre, če bodo transakcije v okviru [prepovedanih], jih bomo ocenili, in če bo treba, uvedli sankcije proti tistim, ki so jih izvedli,« je med nedavnim obiskom v Londonu opozoril ameriški državni sekretar Mike Pompeo. Njegove besede, v kombinaciji z ugibanji o tem, kdaj utegne besedna vojna med Washingtonom in Teheranom prerasti v pravo, pojasnjujejo tudi zmanjšanje zanimanja evropskih podjetij za kakršnokoli trgovanje z Iranom.
Evropa je za rešitev iranskega jedrskega dogovora naredila vse, kar je lahko. Z ustanovitvijo Instexa je pokazala svoje globoko nestrinjanje z enostranskimi potezami ZDA, a s tem tudi potrdila, da preživetje dogovora v resnici nikoli ni bilo odvisno od nje.
Pol leta pozneje obstaja velika verjetnost, da bo ustanovitev Instexa ostala predvsem politično dejanje brez gospodarskih učinkov. Trgovanje prek družbe bo po napovedih omejeno na zdravila, medicinske pripomočke in hrano, ki v vsakem primeru niso tarče ameriških sankcij, in samo po sebi ne bo bistveno olajšalo težkega položaja, v katerem se je v zadnjem letu dni znašlo iransko gospodarstvo. Širitev aktivnosti Instexa na trgovanje z nehumanitarnimi proizvodi, vključno z nafto in zemeljskim plinom, iz katerih Iran ustvarja večino svojega bruto domačega proizvoda, za zdaj ni predvidena, zelo verjetno pa tudi ne bi delovala.
Ko je visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Federica Mogherini ta teden potrdila, da je namenska družba končno operativna, je izrazila upanje, da bo Iran z njeno pomočjo še naprej upošteval leta 2015 sklenjen jedrski dogovor, »tako kot je to počel do zdaj in tako kot vsi želimo, da počne tudi v prihodnje«. Iran je Evropo večkrat posvaril, da bo postopno opustil svoje zaveze iz jedrskega dogovora, če ta ne bo z ustreznimi ukrepi ublažila učinka ameriških sankcij, toda kruta realnost je, da je Instex z omejenim delovanjem vse, kar mu Evropa na tej točki lahko ponudi.
Vsakršna širitev trgovinskih aktivnosti na področja, omejena z ameriškimi sankcijami, bi evropskim državam namreč povzročila več škode kot koristi, saj bi vodila v neposreden konflikt z njihovo največjo zaveznico. Trumpova administracija je jasno nakazala, da ne bo tolerirala nikakršnih transakcij, razen nakupov in prodaje humanitarnih izdelkov. »Ni pomembno, za kakšno namensko družbo gre, če bodo transakcije v okviru [prepovedanih], jih bomo ocenili, in če bo treba, uvedli sankcije proti tistim, ki so jih izvedli,« je med nedavnim obiskom v Londonu opozoril ameriški državni sekretar Mike Pompeo. Njegove besede, v kombinaciji z ugibanji o tem, kdaj utegne besedna vojna med Washingtonom in Teheranom prerasti v pravo, pojasnjujejo tudi zmanjšanje zanimanja evropskih podjetij za kakršnokoli trgovanje z Iranom.
Evropa je za rešitev iranskega jedrskega dogovora naredila vse, kar je lahko. Z ustanovitvijo Instexa je pokazala svoje globoko nestrinjanje z enostranskimi potezami ZDA, a s tem tudi potrdila, da preživetje dogovora v resnici nikoli ni bilo odvisno od nje.
