Evropa na prangerju

O odprtem pismu Evropi pesnice Athene Farrokhzad.

Objavljeno
25. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
25. avgust 2018 06.00
Evropa nedvomno nosi svoj delež zgodovinske krivde, vendar ji ga ni treba prevzemati več, kot ji ga pripada, in še zlasti ne v nedogled. FOTO: Jure Eržen / Delo
Odprto pismo Evropi, ki ga je ob Festivalu poezije in vina na Ptuju spisala švedska pesnica iranskih korenin Athena Farrokhzad in je bilo objavljeno tudi v Delu, je nedvomno domiselno, sveže in provokativno. V enem dihu naniza vse zamere do evropske preteklosti, sedanjosti in potencialne prihodnosti. Če kdo želi, ga lahko (povsem upravičeno) bere kot antievropski pamflet, kdo drug v njem vidi zgolj neobvezno duhovito poigravanje z dejstvi, idejami in utopijami, spet tretji pa lahko v njem prepoznajo razmišljanja zelo travmatizirane osebe, ki svoje frustracije skriva za ironično formo.

In vse tri interpretacije so tudi povsem točne. Kritiki lahko v spisu najdejo klasičen arzenal večnega branja levitov domnevno naduti in ksenofobni Evropi ter stalno pogrevanje grehov kolonializma, ki ostaja kolektivni greh z očitno neskončnim rokom trajanja ter večni alibi za lokalne korumpirane in nasilne politične elite na drugih celinah. Tisti z nekaj več domišljije lahko pozdravijo ironično domislico o lagoški konferenci, nekakšnem ekvivalentu berlinske konference iz leta 1884, vendar tokrat ne bi šlo za kolonialno cefranje Afrike, temveč Evrope.

Pismo se lahko bere kot antievropski pamflet ali kot razmišljanje zelo travmatizirane osebe.


Najbolj pa je v zapisu vendarle čutiti osebno prizadetost, jezo in grenkobo, velikokrat je zaslediti tudi ton izrazitega sovraštva. Psihologi bi znali zadevo verjetno bolj strokovno utemeljiti, vendar ni dvoma, da gre za globoko travmo, ki se manifestira v neprizanesljivem in grobem obračunu z vsem, kar se imenuje Evropa. Ali z besedami avtorice – »besede so lahko majhni odmerki arzena«. Nanizana je cela vrsta stvarnih dogodkov, aluzij in namišljenih situacij, ki ustvarjajo vtis, da je Evropa ne samo zgodovinski vir vsega zla, temveč to zlo pooseblja tudi danes.

Kakšen komentar Athene Farrokhzad bi bil zato smiseln, vendar je bil najin pogovor na festivalu kratek. Ker je krepko zamudila, je bilo časa le za nekaj vprašanj, njeni odgovori pa so bili kratki in povsem brez vsebine. Škoda, če imaš privilegij za pisanje tovrstnih odprtih pisem, je utemeljeno pričakovati tudi kakšno pojasnilo, sicer vse skupaj ostane na ravni lahkotnega, neobveznega čtiva, začinjenega s pavšalnimi obtožbami in danes tako modnim etiketiranjem s fašisti.

Evropa nedvomno nosi svoj delež zgodovinske krivde, vendar ji ga ni treba prevzemati več, kot ji ga pripada, in še zlasti ne v nedogled. Če pred kratkim sprejeti danski zakoni res potencirajo getoizacijo migrantov, je vsaj tako velika težava tudi prevladujoča tendenca migrantov samih v številnih drugih okoljih, da se zaprejo v izolirane enklave in ne privolijo niti v minimalno stopnjo integracije. In četudi bi bile vse obtožbe Athene Farrokhzad na račun Evrope povsem upravičene, je to žal ena redkih celin, kjer so tako uničujoče kritike predmet javnih objav, velikega propagiranja in tudi skoraj soglasnih aklamacij. In če nič drugega, je prav to izjemna in zelo dragocena kvaliteta Evrope.