Evropska izbira

Ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu je uspelo povzročiti, da je srečanje 16+1 drugačno od vseh dosedanjih. Zahvaljujoč njemu se dve največji gospodarstvi sveta tako kot v kameni dobi obmetavata s carinami. Li Keqiang je zato prišel v Sofijo nekoliko mehkejši kot prej. V očeh mu gori upanje, da bo vsaj 16 evropskih partnerjev stalo ob strani Kitajske v trenutku, ko se je znašla na bojišču najnevarnejše vojne 21. stoletja.

Tudi Evropa je na udaru. A je zanjo prav to priložnost, da končno postavi vprašanje, ali ji je Kitajska smerokaz iz dolgega tavanja po bližnjicah okoli temeljnih načel, ki so jo pripeljale do združevanja v Unijo. Vprašati se je treba, kakšen je bil motiv češkega predsednika Miloša Zemana, ko je svojo državo ponudil azijskemu velikanu kot »nepotopljivo letalonosilko Evrope«. Zakaj bi Madžari, ki vztrajno glasujejo za Viktorja Orbána, po vseh izkušnjah s Sovjeti zdaj lahko navdušeno zrli v Kitajsko kot vzorni model lastnega razvoja?

Številnim v 16-članski skupini se zdi Kitajska izhod iz odvisnosti. Celo nekatere od članic EU imajo odpor proti Bruslju in Berlinu. Svoje gospodarske neuspehe pripisujejo domnevnemu prevelikemu odrekanju lastnemu »jazu«. Drugi, ki še niso v evropski družini, pa s ponosom izpostavljajo svojo bližino s Pekingom (in Moskvo) kot dokaz, da neuvrščenost še obstaja.

Sestanek v Sofiji je za vse dobra priložnost, da Li Keqianga vprašajo, ali je velika Kitajska res tako neodvisna od kogarkoli, kot se včasih zdi z velike razdalje. Če že lahko potegnemo kakršnokoli lekcijo iz katerekoli vojne, potem se moramo iz trgovinske vojne čim prej naučiti, da v globaliziranem svetu ni neodvisnih igralcev. Skupni trg je drugo ime za skupno usodo, s tem pa je presežen pojem nacionalne suverenosti. Evropejci morajo izbrati, s kom bodo skupaj, ne proti komu bodo. Ali bi bilo noro, če jim povemo, da je Evropa vseeno najpametnejša izbira?