Evropske pijanske blodnje

Pred leti je krožila šala, da ni preživela še nobena večnacionalna državna tvorba, v katero so bili vključeni Slovenci.

Objavljeno
28. april 2013 15.37
reu/GERMANY/
Boris Čibej, zunanja politika
Boris Čibej, zunanja politika

»Ti si pijan,« me je očitajoče pogledal stari dobri prijatelj z Dunaja. »Ne še,« sem pomežiknil proti košernemu vinu, ki je na predvečer šabata ležalo na bogato obloženi mizi. »Govoriš, kakor da bi bil pijan,« se Ervin ni in ni mogel sprijazniti s šalo, ki sem jo bil pravkar zbil na račun Evropske unije. Norčeval sem se namreč, da bosta nekoč njegovi zdaj rosno mladi hčerki svojim vnukom pripovedovali, kako se še spominjata življenja v skupni zvezi evropskih držav, ki je imela celo svoj lastni denar. Mlajši ju bodo najbrž le nejeverno gledali, starejši pa bentili, ker se morajo v šoli »piflati« o teh zgodovinskih bedarijah, sem bil zaključil domislico.

Starega socialista, ki je pred kratkim goreče zaplaval v očetovo, nekoč v Avstriji smrtonosno vero, gre razumeti, zakaj mu ni bilo do smeha. Mogoče se o razpadu EU res ne gre šaliti, saj so vsi drugi scenariji preveč črni. Tako nas uči zgodovina. A ta je tudi pokazala, da zatiskanje očes in ušes (pa čeprav le pred tovrstnimi, menda neslanimi šalami) čisto nič ne pomaga. »Tudi zafrkancijam o vzhodni in zahodni Jugoslaviji ter 'berlinskem' zidu v Sarajevu smo se nekoč nekateri redki smejali, moralna večina pa se je nad njimi zgražala,« sem nadaljeval z drezanjem.

Sicer pa zgodovina tudi priča, da ne bi bilo čisto nič čudnega, če bi Ervinovi hčerki nekoč svojim vnukom res kaj takšnega pripovedovali. Njegova dedka in babici bi lahko o tem veliko povedali. Moji prastarši so bili »subjekti« kar treh državnih tvorb: rodili so se v Avstroogrskem imperiju, živeli v fašistični Italiji in umrli v socialistični Jugoslaviji. Prav tako moja mama, ki je sicer dunajski škorenj zamudila, a še vedno živi v eni od kapitalističnih naslednic propadlega južnoslovanskega delavskega eksperimenta. Je kje kakšno jamstvo, da se zgodovina tudi v tem smislu ne bi ponavljala? Pred leti je krožila šala, da doslej ni preživela še nobena večnacionalna državna tvorba, v katero so bili vključeni tudi Slovenci.

In priznati je treba, da sedanja evropska kriza spominja na tisti, sprva še smešni del zgodbe iz prejšnje slovenske vključenosti v državno skupnost jugoslovanskih narodov. Mar nimamo tudi zdaj lenih »južnjakov«, ki živijo na naš račun, kakor pravijo v »deželi« na severu Evrope? Nasprotno, bogati sever izkorišča obubožani jug, se pritožujejo evropski »čefurji«, ki trdijo, da je Nemčija tokrat končno (in brez svetovne vojne) prišla do kolonij. Še sreča, dodajajo ciniki, da vse skupaj rešuje Milka Planinc, pardon, Angela Merkel – z varčevalnimi ukrepi, za katere vsi dobro vedo, da ne delujejo ...

V prejšnji slovenski državotvorni zgodbi je to, kar je bilo sprva predmet posmeha, pozneje eksplodiralo v krvavi obračun. Poleg brezglavega ljudstva so k temu pripomogli tudi ponoreli politični voditelji in interes močnih zunanjih sil. Na srečo je v sedanjem, evropskem primeru balkanizacije za enkrat delno izpolnjen le prvi pogoj. Za ostala dva bo treba spiti še precej košernega vina, ki ga meni tisti večer gostitelj ni hotel naliti kaj dosti. Bi mogoče po vsej Evropi potrebovali več takšnih »Ervinov«, ki bi že v (trezni) kali zatrli tovrstne pijanske blodnje?